Nosilec slovenske likovne avantgarde

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 5. marec 2008 / 06:00

Galerija Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost gosti dela velikega slovenskega slikarja Avgusta Černigoja, v galeriji Prešernove in Mestne hiše pa so na ogled dela njegovih učencev. Razstava bo na ogled do konca meseca.

Avgust Černigoj je naš edini predstavnik konstruktivizma v upodabljajoči umetnosti še iz časov, ko je ta okvirna nazorska orientacija pomenila revolucionarno širjenje likovnih konceptov in vnašanje novega, pretežno naprednega evropskega duha tretjega desetletja v naše kulturno območje, je bilo o našem priznanem slikarju povedano ob Prešernovi nagradi za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 1976. Avgust Černigoj je bil rojen leta 1898 v Trstu, po opravljeni vojaščini v dvajsetih letih je začel poučevati risanje in umetnostno zgodovino. Leta 1922 ga je pot zanesla v München, kjer je na tamkajšnji akademiji študiral slikarstvo. Spomladi naslednjega leta se je v želji po spoznavanju sodobnejših, drznejših stilov v slikarstvu in upodabljajoči umetnosti odpravil na Bauhaus, ki je bil takrat sinonim za avantgardo in socializem. Bil je učenec Vasilija Kandinskega in Laszla Moholy-Nagyja. »Sicer je nekoliko zamudil začetek avantgardizma, ki ga je nasilno zaključil začetek 1. svetovne vojne, a se je v času, ki jih je preživel v Bauhausu v Weimarju in Dessau, navzel njihovih idej in jih skušal prevesti v naše okolje,« je povedal dr. Lev Menaše, umetniški vodja galerije. Černigoja sta očarala konstruktivizem in dadaizem, v času ljubljanskega velesejma v avgustu 1924 pa je imel svojo prvo konstruktivistično razstavo, leto kasneje pa še razstavo, ki je obsegala impresionistična, ekspresionistična in kubistična dela. Predstavitvi sta pri kritikih doživeli neuspeh, nerazumevanje njegovega dela in še nekatere druge okoliščine so ga prisilile, da si je novo delovno okolje poiskal v Trstu.

Konec dvajsetih let je prenehal s konstruktivističnim delovanjem, svojo umetniško pot pa je nadaljeval v umetnostno bolj tradicionalni obliki, ne da bi pri tem odpravil polemične poteze. Razstavljal je na številnih pomembnih razstaviščih, med vojno je poslikal nekaj cerkva, po drugi svetovni vojni pa je stalno preizkušal in uvajal nove umetniške izzive. Kot umetnostni pedagog je v Trstu pomagal vzgojiti več generacij slovenskih dijakov, med njimi tudi več upodabljajočih umetnikov. »Velika je Černigojeva vloga pri tem, da so tržaški umetniki po vojni nedvomno bili nosilci novih tokov v upodabljajoči umetnosti,« dodaja Menaše in ob razstavi njegovih del v Pavšlarjevih hiši daje pomen tudi razstavljenim delom njegovih učencev v galerijah Prešernove hiše in Mestne hiše. Pomen in kakovost Černigojevih del in njegovega ustvarjanja je širši kulturni krog v Sloveniji začel ceniti šele v sedemdesetih letih, ko je imel nekaj odmevnih razstav, dobil je več nagrad, med drugim tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici. Umrl je leta 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan.

V Galeriji Prešernovih nagrajencev, kjer je bilo v četrtek osrednje odprtje razstav, smo bili tako spet priča zanimivemu kulturnemu dogodku, hkrati pa so organizatorji Mestna občina Kranj z Galerijo Prešernovih nagrajencev in Gorenjski muzej z dogodkom obeležili tudi 110-letnico Černigojevega rojstva. Slikar, ki je pomembno zaznamoval slovensko likovno umetnost 20. stoletja, je tokrat predstavljen z deli iz različnih ustvarjalnih obdobij, od konstruktivističnih dvajsetih let do povojnega delovanja in zadnjih ustvarjalnih let v osemdesetih. V pritličju in osrednjem delu galerije v prvem nadstropju so tako na ogled Černigojeve risbe, akvareli, kolaži in grafike, med drugim tudi njegov znameniti linorez Portret Srečka Kosovela iz leta 1926. Obiskovalci galerije si lahko ogledajo tudi dva filma Aljoše Žerjala in sicer o slikarju Avgustu Černigoju in film o njem in njegovem prijatelju, arhitektu Borisu Podrecci.

V galeriji Mestne hiše so na ogled dela njegovih učencev, Manuelle Marassi, Marjana Kravosa, Rada Štruklja, Cesara Piccottija in Edvarda Žerjala, srečamo tudi dela obeh nagrajencev Prešernovega sklada, Franka Vecchieta in Klavdija Palčiča. Prvi je v GPN že razstavljal lani, razstavo drugega pa načrtujejo letos. Prav tako so dela Černigojevih učencev na ogled tudi v galeriji Prešernove hiše, kjer razstavljajo Barbara Strathdee, Zora Koren, Claudio Fuks, Franko Volk in Patrizia Devide.