Zakaj me ne poslušaš? (4)

Nekaj hitrih nasvetov za vse starše, ki želijo, da bi jih otroci bolj poslušali.

Kadar se pogovarjamo z mlajšim otrokom, vedno počepnimo ali se malce sklonimo, da smo v isti višini kot otrok. Glejmo ga v oči, če želimo, da nas sliši. S svojim telesom vedno sporočamo več kot z glasom in našo držo otrok pozna zelo dobro. Tako že iz govorice telesa, mimike obraza in višine glasu spozna, kakšne vrste sporočila imamo zanj. Ne računajmo na to, da nas bo otrok slišal, če vpijemo iz ene sobe v drugo ali zraven drugih ljudi. Otrok sklepa po pomembnosti sporočila iz našega nastopa, ne iz vsebine. Saj veste, lahko mama vpije in vpije, a ne bo nič pomagalo. Oče pa samo stopi v sobo in pogleda otroke, pa vedo, kaj jim je povedal. Vse, kar povemo, povejmo na pravi način. Če govorimo otroku, da preklinjati ni lepo, potem se zraven ne nasmihajmo, ker bo vedel, da zadeva ni tako zelo resna. To se zgodi predvsem pri mlajših otrocih, ko začnejo oponašati govorico odraslih in so pri tem posebej izvirni in zabavni. Pomislimo pri komunikaciji tudi na vse naše vzdihovanje, prerokovanje, pridiganje, moraliziranje in kritiziranje. Vse to so ovire pri poslušanju, kajti ne poznam človeka, ki bi užival, kadar posluša o sebi slabe stvari. Zato se poskušajmo pri pogovoru z otrokom osredotočiti na njegove pozitivne lastnosti in ga spodbujajmo, da bo sam iskal rešitve. Vsak rad sliši pohvale, spodbude in besede, ki mu sporočajo, da nekdo verjame vanj. Še nihče ni bežal stran, ko smo mu govorili lepe stvari in običajno prav takšne ostanejo v spominu dalj časa, kot vse negativne pripombe, ki jih poslušamo vsak dan. Pri pogovoru izbirajmo prave trenutke in pravi kraj. Otroci večkrat trkajo na naša vrata, a smo tako zelo zaposleni z delom in sami s seboj, da jih ne slišimo. Potem pa, ko se nam zazdi, da bi jim morali nekaj povedati – nas pa čudi, ker nas ne poslušajo. Imejmo odprta vrata za ljudi, ki jih imamo radi. Samo poslušati jih moramo. Pa nas bodo tudi drugi rajši poslušali.