Stres povzroča bolezni

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. marec 2008 / 06:00

"Obstajajo predvidevanja, da bodo leta 2020 najpogostejše na svetu srčno-žilne bolezni in velika depresija. Oboje je povezano s stresom," pravi prof. dr. Radovan Starc, dr. med., primarij, specialist internist, kardiolog, avtor knjige Stres in bolezni, ki je izšla pri ljubljanski Založbi Sirius AP (zanjo založnik Petar Antunović).

Kakšna je vaša definicija stresa? Na kakšen način je stres sploh merljiv?

»Stres ni stanje, ko te strese, niti ni samo stanje preobremenjenosti ali izčrpanosti, kot ga dojemajo nekatere stroke. Stres je zapletena biološka reakcija, ki zajame celo telo in jo imenujemo stresna reakcija. To je odziv našega uma, živčnega sistema in hormonov na izziv v okolju (napetosti in spori v okolju, napad psa, mraz, časovna stiska, telefoni, zastoj na cesti, čakanje v vrsti, kemikalije, hrup) ali na izziv v naši notranjosti (na primer lakota, bolezen, mraz). Stresna reakcija - spopad ali umik - nas pripravi na odziv na zunanji izziv. To je primitivna reakcija, ki je značilna za vse sesalce in se je razvijala skozi milijone let z namenom obrambe in golega preživetja.

Stresna reakcija je posledica hitre vzdraženosti simpatičnih živcev in izplavljanja stresnih hormonov, predvsem adrenalina, noradrenalina in kortizola. Kaže se z napetostjo mišic, psihično napetostjo, odločnostjo, napadalnostjo, strahom, razširjenimi zenicami, suhimi usti, rdečico ali bledico kože, hladnimi okončinami, naježitvijo kože, hladnim potom, pospešenim dihanjem, pospešenim srčnim utripom in močnimi utripi, porastom arterijskega tlaka ali neješčnostjo. Večino simptomov lahko opazimo že na zunaj, nekatere lahko čutimo sami (razbijanje srca), mnoge lahko sami izmerimo (porast srčnega utripa, arterijskega tlaka, frekvence dihanja), mnoge lahko izmerimo v laboratoriju (na primer zvišanje vrednosti glukoze, maščob, adrenalina in kortizola v krvi, kortizola v slini, čezmerna nagnjenost k strjevanju krvi, itd.).«

Stres ni nujno negativen. Kdaj lahko še govorimo o pozitivnih učinkih stresa, kdaj pa ga je treba prepoznati kot alarm za dušo oziroma telo?

»Stresu se v vsakdanjem življenju ni mogoče izogniti. Stres je del življenja in življenje je stres. Pozitivni stres ali eustress je kratkotrajni stres zmerne intenzitete in omogoča prilagajanje človeka na okolje, na nove situacije, nove ljudi, spodbuja spopadanje s problemi, spodbuja kreativnost in dinamičnost. Pozitivni stres pred nastopom, pred tekmo ali pred izpitom je tista potrebna vzdraženost in napetost uma in telesa, ki omogoča kvaliteten nastop. Pozitivni stres ponavadi predstavlja uspešen nastop in osebo ponese v nove boje in zmage. Tak stres ne pušča posledic. V primerih srčnega popuščanja ali šokovnega stanja vzdraženost stresnega sistema celo rešuje življenje.

Ponavljajoč, dolgotrajen in pretiran stres, ki ga oseba iz različnih vzrokov ne obvladuje, pa povzroča čezmerno delovanje stresnega sistema v možganih in stalno čezmerno aktivnost simpatičnih živcev in izločanje stresnih hormonov. Posledica tega je stalna pripravljenost na spopad ali umik, razgradnja telesa in drugi škodljivi učinki na um in telo, kar slabo vpliva na počitek, spanje in ima nasploh škodljive učinke na zdravje. Črta med pozitivnim in negativnim stresom je včasih zelo tanka. Pomemben je posameznikov odziv na stresogeni dejavnik (stressor). Primer: ni stres pes, ampak, kako se mi nanj odzovemo. Nekdo bo okamnel, drugi se bo z njim poigral.«

Več vrst stresov je, na primer akutni, kronični, realni in imaginarni ... Kateri je najpogostejša nadloga sodobnega časa?

»To sta psihosocialni in mentalni stres. Psihosocialni stres je stresni odziv na stresogene dejavnike v družbi, dogajanja v okolju, v katerem živimo in delujemo. Najpogostejši primeri psihosocialnega stresa so stresi, povezani z delovnim mestom, družino, šolo in usklajevanjem delovnih ter družinskih obveznosti. Obstajajo številni življenjski dogodki, ki povzročijo intenzivno in podaljšano stresno reakcijo. Na vrhu stresnih življenjskih dogodkov so smrt zakonca ali ljubljene osebe, ločitev, upokojitev, nosečnost, menopavza, težave na delovnem mestu, težave s predpostavljenim, izguba službe, gmotne težave, najem večjega posojila, težave z otroki, ustrahovanje na delovnem mestu, itd.

Potrebno je poudariti, da je tudi odraščajoča mladina zelo izpostavljena stresu. Povrh tega pa mladi nimajo niti znanja in še manj izkušenj, kako se z njim spopasti. Primeri stresnih dogodkov za mladostnike so smrt staršev ali prijatelja, ločitev staršev, puberteta, vstop v srednjo šolo, težave v šoli, težave z mamili, težave s starši ali na primer bolezen. Se je kar za zamisliti. Večjim stresom je oseba izpostavljena, večja bo verjetnost, da bo zbolela zaradi ene ali več s stresom povezanih bolezni.«

Stresa se ne zdravi, zdravi pa se bolezni, ki jih povzroča. Knjigo ste podnaslovili: Pot od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Sliši se kar hudo. Koliko nas mora skrbeti?

»Res je. Stresa ne zdravimo. Obstajajo sicer zdravila, s katerimi lahko blažimo posledice stresa. Obstajajo tudi »rastlinska krepčila«, ki jih imenujemo adaptogeni in prehranska dopolnila. S stresom se je potrebno znati soočiti, spoprijeti, sprijazniti, ga nadzorovati, blažiti in izkoristiti sebi v prid. Vendar se mi zdi najpomembnejše, da se znamo stresu izogniti. Za to so potrebni znanje, izkušnje, pogosto intuicija in neke druge predispozicije, kot so genetska predispozicija, telesna pripravljenost ali zdravje. Nekaterim osebam koristi trening obvladovanja stresa. Obstaja tudi niz zelo uporabnih in koristnih nasvetov, kako razbremeniti stresni sistem. Pomembni so tudi pristopi za blažitev stresa, kot so na primer telesna aktivnost, emocionalna in socialna opora, dobra organizacija in urnik dela, počitka, tehnike sproščanja in spanje. Več o tem sem napisal v knjigi. Nekateri menijo, da je najmanj 70-80 odstotkov obiskov pri splošnem zdravniku v zvezi s stresom. Stres je na neki način povezan z vsemi pomembnimi dejavniki tveganja za »poapnenje žil« (aterosklerozo). Mednje spadajo zvišan arterijski tlak, zvišane maščobe, sladkorna bolezen tip 2, trebušni tip debelosti, neodzivnost na insulin, presnovni sindrom, velika depresija, poseganje po poživilih (kajenje, kava, alkohol, mamila) ali tudi pomanjkanje gibanja. Posledice tega so angina pektoris, srčni infarkt, motnje srčnega ritma, srčno popuščanje, nenadne srčne smrti, možganske kapi, zožitev arterij okončin, ledvična odpoved, itd.

Pomembne posledice kroničnega stresa so tudi nagnjenost k nalezljivim boleznim, rakavim boleznim, avtoimunskim boleznim in tudi psihološkim spremembam, kot tudi anksioznosti, depresiji in samomorom. Od nekaterih zelo pogostih bolezni, ki pa ljudi življenjsko ne ogrožajo, so tenzijski glavoboli, astma, sindrom razdražljivega črevesja, osteoporoza in tudi prezgodnje staranje celega telesa, čeravno nekateri ob tem pomislijo samo na staranje kože. Najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji so srčno-žilne bolezni. Obstajajo predvidevanja, da bodo leta 2020 najpogostejše na svetu srčno-žilne bolezni in velika depresija. Oboje je povezano s stresom.«

Ste specialist internist, kardiolog. Kateri so prvi znaki ali spremembe v telesu kot posledica stresne reakcije, ki jih ne smemo prezreti in moramo obiskati zdravnika?

»Ocenjujem, da z vprašanjem ciljate na srčne bolezni. Za vsako bolezen so značilni posamezni simptomi ali skupki simptomov. Za angino pektoris in srčni infarkt je značilna huda pekoča bolečina za prsnico, ali pritisk, ki se pojavi ob telesnem ali umskem naporu in se širi proti levi rami in kot mravljinčenje v levo roko ali v spodnjo čeljust. Za srčni infarkt je značilna podobna bolečina, le da je po jakosti hujša in ne popušča. Bolečino lahko spremljajo tudi dušenje, znojenje, slabost ali tudi strah pred smrtjo. Seveda pa obstajajo številne neznačilne oblike pojavljanja, kot na primer pojav srčnega infarkta le z dušenjem ali izgubo zavesti. Intermitentne klavdikacije se pojavljajo kot bolečine v mečih ali tudi stegnih med hojo, ki popustijo na počitek. Možganska kap se zopet kaže na povsem tretji način.«

So stresu bolj podvrženi moški ali ženske?

»To je zelo zanimivo vprašanje, s katerim se bom, vsaj upam, ženskam zelo prikupil. Ženske v vseh zdravstvenih sistemih živijo vsaj šest let dlje od moških, čeravno je dostopnost do zdravstvenih uslug enako dostopna za oba spola. Ženske živijo dlje in to navkljub temu, da so bolj angažirane, opravljajo v povprečju najmanj dva »šihta«, skrbijo za dom in vzgajajo otroke. Vendar znajo bolje komunicirati, si med seboj nuditi emocionalno in socialno podporo, spore gladijo in blažijo. Moški, ki so bili v zgodovini lovci in vojaki, se očitno na sodobni stres še niso privadili. Sodobna družba zahteva bolj intelektualca in ne več lovca, čeravno se naš intelektualec odziva na stres, ki ga sicer ne ogroža, kot vojak ali lovec. Nagaja jim tudi moški spolni hormon testosteron, ki pušča posledice ne samo na mišicah, ampak tudi v glavi. Spore in težave rešujejo z bojem, spopadom ali umikom. Pogosto se umikajo v alkohol, samoto ali v psihoterapevtsko »posvetovalnico« za šank. Težko se odprejo, izpovejo, zjokajo. Raje ponosno in pokončno klonijo. Ali v kratkem, moški rešujejo spore bolj s spopadom ali umikom, medtem ko jih ženske na bolj nežen in prijateljski način (angl. tender-and-befriend).

Še malo za šalo. Saj veste, »moški se ukvarjamo z velikimi in samo z resnimi zadevami«, kot so vodenje tovarn, skrb za narod, Zemljo in vesolje, medtem ko kuhanje, štrikanje, vzgojo otrok in nakupe prepuščamo ženskam. Kaže, da se one v teh majhnih stvareh bolje znajdejo kot mi v velikih. Te zadeve jim nudijo več zadovoljstva in manj razočaranj. Tudi to je najbrž razlog za daljše in kakovostnejše življenje. Sedaj se tudi to spreminja. Ženske postajajo lovci in začele so se ukvarjati z vesoljem, začele so uporabljati poživila. Vse to se kaže tudi na boleznih.«

V knjigi v osemnajstih korakih navajate Strategijo soočenja s stresom. Kateri so glavni poudarki?

»Glavni poudarki so na preprečevanju stresa, sugestijah za uspešno soočenje s stresom, redni in zmerni telesni dejavnosti, podpornih ukrepih (emocionalna in socialna opora), počitku in dobremu spanju, izogibanju poživilom in profesionalni pomoči v primeru bolezni.«

Stresne reakcije vodijo tudi v odvisnosti, na primer v pitje alkohola, jemanje pomirjeval ... Zakaj pa odsvetujete pitje kave?

»Kava je najbolj razširjeno družbeno sprejeto poživilo. Poživilo številka ena. Izboljšuje razpoloženje, pozornost, spomin, prežene občutek utrujenosti, prežene lažje depresije in glavobol. Kofein v kavi in izdelki s kofeinom (kola pijače, čokolada, kakav, rekreacijske pijače) predstavljajo za možgane »stresno bombo«, ki sproži stresno reakcijo. Čezmerno uživanje kave povzroča v telesu enake reakcije kot stres, od zvišanega arterijskega tlaka, motenj srčnega ritma, zvišanih maščob in številne druge težave. Kava povzroča tudi odvisnost. Kavica ali dve na dan verjetno še nista nevarni. Najnovejši podatek je, da zaužitje več kot 200 mg kofeina na dan (2-3 ekspres kave) pri ženskah zmanjša možnost zanositve za dvakrat in poveča tveganje za splav v zgodnji nosečnosti za dvakrat v primerjavi z nosečnicami, ki kave ne uživajo.«

Tudi pretirana telesna aktivnost je lahko bolj škodljiva kot koristna. Kaj svetujete rekreativnim športnikom?

»Telesno aktivnost absolutno priporočam. Vedeti pa je potrebno, kakšen cilj zasledujemo; ali treniramo za olimpijske igre, hujšanje ali za zdravje. Če treniramo za zdravje in dobro počutje, potem zadostuje že redna in zmerna telesna aktivnost vsaj trikrat na teden po vsaj 30 minut do okrog 70 odstotkov največjega srčnega utripa po formuli za starost (220 minus leta). 70-odstotni utrip za denimo 50 let staro osebo je potemtakem okrog 120/minuto. Taka aktivnost ima ugodne učinke na um in telo, na vse dejavnike tveganja za aterosklerozo, znižanje maščob v krvi, manjšo nagnjenost k strjevanju krvi, na pozitivno naravnanost, elan, antidepresivno delovanje. Pridobivanje telesne kondicije mora biti postopno. Izogibati se je potrebno predvsem nenadnim in čezmernim telesnim naporom, na katere telo ni navajeno.

Še ena zadeva je zelo pomembna. Izogibati se je potrebno »rekreativnim pijačam« ali športnim poživilom, na kar že leta opozarjajo v tujini. Letos sem prvič zasledil omembo tega problema tudi v naših medijih. O tem sem pisal že v strokovni literaturi. In drugič, v primeru nastopa subjektivnih težav, kot so bolečine za grodnico, izguba zavesti, se je potrebno posvetovati z zdravnikom. Tretjič, če smo bolni, priporočamo telesno vadbo začasno »preskočiti«.«

Kronični stres in povečan apetit gresta pri današnjem človeku pogosto z roko v roki. Zakaj je tako dobra tolažba v hrani?

»Temeljni vzrok za razvoj debelosti je preprosto večji vnos energije v obliki hrane od njene porabe skozi daljše časovno obdobje. Mehanizmi pa so vendarle precej bolj zapleteni, mnogo je razlogov povezanosti med stresom in debelostjo. Tu omenjam samo stresna hormona adrenalin in kortizol ter neodzivnost na insulin, ki je tudi posledica stresa. Omenjam tudi emocionalne in stresne jedce, ko ljudje kompenzirajo svoje čustvene in druge stiske s hrano. Pri teh ljudeh čustvo, in ne lakota, sprožijo željo za hrano. Hrana jih pomirja, sprošča jezo, strah, nelagodnost in tudi osamljenost.«

Nekateri ljudje uživajo v adrenalinskih dogodivščinah. Zakaj je to tako privlačno in kdaj postane nevarno?

»Telovadni pedagogi adrenalinskih športov ne poznajo. Končno, vsak šport je povezan z večjim izplavljanjem adrenalina v kri, še najbolj vrhunski šport. Adrenalin je stresni hormon, ki se v kri sprosti v stresni reakciji. Ko govorimo pri nas o adrenalinskih športih, verjetno mislimo na ekstremne športe in avanture. V teh primerih gre bolj za izzivanje nevarnosti in akutnega stresa, kot za šport. V akutnem stresu, kot je na primer skakanje z elastiko z mostu, canyoning, se razen adrenalina v možganih sprostijo tudi endorfini, ki so opojne snovi, podobne morfiju. Adrenalin povzroči pospešitev krvnih obtočil, zvišanje tlaka, zvišanje glukoze v krvi, spremlja ga tudi izločanje kortizola, od tod izhaja občutek nabitosti z energijo, moči, dobrega počutja in odločnosti. Pridruži se jim še občutek endorfinov. Adrenalin v čezmernih količinah ima številne fiziološke, kot tudi škodljive učinke, na primer na čezmerno strjevanje krvi in zvišan tlak, zato sproščanje hormonov za občutek (high) ni na mestu. Čezmerna simpatično-adrenergična aktivnost lahko povzroči tudi akutni srčni infarkt ali nenadno srčno smrt.«

Demokracija naj bi prinesla svobodo duha, govora, namesto tega pa smo ljudje kar naprej v stresu. Kako to?

»Vprašanje je zelo zanimivo. Zakaj je demokracija, ki je v svojem bistvu velika pridobitev za ljudi in je namenjena ljudstvu, povezana z več stresa? Odgovor ni enostaven. Poskušal bom podati hiter biološko-sociološko-politični odgovor. Prvič, stres je biološka reakcija, ki se je razvijala skozi milijone let z namenom preživetja. Zanjo je značilna hitra odločitev in telesni odziv, bodisi spopad ali beg. Po drugi strani so za demokracijo značilni pogovori, razgovori, mečkanje in pogosto pretresanje problema brez odločitve. Vsak ima pravico izraziti svoje mišljenje in povedati svojo resnico. Zato je pogosto edina posledica demokratičnih »spopadov« ta, da smo se odločno dogovorili, da se nismo nič dogovorili. Neučinkovito. Za operativne ljudi, ki hočejo hitre dogovore, odgovore in rezultate, je tako mečkanje velik stres, in obratno. Prehitro odvijanje je pogosto stres za tiste, ki bi radi še razmišljali. Drugič, demokracija je vezana na zahodno civilizacijo, za katero so značilni garanje, zasledovanje materialnih ciljev, tekmovalnost, nestrpnost, hiter življenjski tempo, potrošništvo, vedno manj spanja, počitka in sproščene zabave. Vse to povzroča mentalni in psihosocialni stres. Stres nas pripravi za telesni odziv, spopad, beg, a mi moramo zaradi družbenih norm mirno sedeti in se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Toliko malo tudi za šalo. Več o tem si lahko bralec(ka) prebere v knjigi.«