Iz starih časov: Niko Kuret

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. marec 2008 / 06:00

V minulem letu smo se v tem podlistku opirali predvsem na dva vira: na pisateljico Manico Koman in na narodopisca Nika Kureta.

Prvi smo se poklonili prejšnji teden, profesorju Kuretu pa namenimo nekaj vrstic to pot. Zajemali smo iz njegovega življenjskega dela Praznično leto Slovencev. Prvič je izšlo v letih 1965 do 1971 v štirih knjigah, drugič pa leta 1989 v dveh zvezkih, prvič pri Mohorjevi družbi v Celju, drugič pri založbi Družina. Gre za najbolj celoviti in poljudni opis »starosvetnih šeg in navad« našega ljudstva skozi štiri letne čase.

V predgovoru k drugi izdaji je avtor zapisal: »Praznični časi in prazniki s svojimi šegami so mejniki v ljudskem življenju. Času, ki vnovič terja vsestransko potrdilo naše samobitnosti bo druga, izpopolnjena izdaja tega dela dobrodošla. Saj zlasti šege pričajo o ustvarjalnosti vsakega naroda. Potrjujejo spoznanje, da je znal naš preprosti človek obredno oblikovati, poglabljati in bogatiti svoje življenje ob letnih časih naravnega leta in svetih časih cerkvenega leta. Pri tem ni zavrgel vse predkrščanske dediščine, se je pa oklenil krščanske blagovesti. Njegovo 'praznično leto' priča, da je bilo ljudsko življenje v prejšnjih dobah bogato, bogatejše, kot si ga predstavlja današnji civiliziranec. Čas je dosti tega spremenil, tudi zakril, ni pa izginilo iz zakladnice našega izročila. Nasprotno, mnogo tega se še ohranja pri življenju in nam ga bogati. Vse pa ostaja del narodove kulturne dediščine. V njej korenini sedanjost, iz nje raste prihodnost naše omike.«

Kuret v nadaljevanju poudari kmečki temelj slovenske omike. »'Praznično leto', kot ga predstavlja pričujoče delo, je v bistvu naše kmečko praznično leto. Kot tako je del naše kmečke omike, ta pa je bila na Slovenskem do druge svetovne vojske – v nasprotju z evropskim Zahodom – prevladujoča oblika naše ljudske omike sploh. Saj so nastajajoče nove družbene plasti prihajale v glavnem iz kmečkega okolja in so dolgo ohranjale stik z njim. Nič ni torej čudnega, da se je narodopisje dolgo časa ukvarjalo predvsem s kmečko omiko. Zadnji čas je seveda pobudil zanimanje za 'način življenja' vseh plasti v družbi in se tudi ne omejuje na preteklost. Tako je prav.« Prav je torej, da se tudi v časih, ko predstavlja kmečki živelj komaj še kako desetino našega naroda, vračamo k njegovim kmečkim koreninam. Te so gotovo eden od virov, s pomočjo katerih lahko v preizkušnjah globalizacije ohranimo svojo narodnostno identiteto. Avtor poudarja, da njegovo delo ni le dokument iz starih časov, priporoča ga tudi v »sprotno domače branje« skozi vse leto.

NIKO KURET se je rodil 24. aprila 1906 v Trstu, umrl je 25. januarja 1995 v Ljubljani. Življenje ga je povezalo tudi z Gorenjsko, saj je svojo prvo službo po diplomi leta 1930 dobil na gimnaziji v Kranju, kjer je živel do 1935, ko se je preselil v Ljubljano.