Lovrenc Lavtižar (1820-1858)

Znani Kranjskogorci

Kranjska Gora je bila v 19. stoletju zibelka nekaterih posameznikov, ki so s svojim delovanjem pustili globoke sledi tako v domovini kot tudi v svetu. Eden od njih je Lovrenc Lavtižar, misijonar med ameriškimi Indijanci in učenec Friderika Barage. Letos se spominjamo 150. obletnice njegove tragične smrti.

Čeprav je bil med prebivalci Zgornjesavske doline Lovrenc Lavtižar zelo cenjen in spoštovan, je v zadnjih desetletjih spomin nanj nekoliko zbledel. Prav zato je treba z njegovega življenja nekoliko obrisati prah pozabe. Lovrenc se je rodil 11. decembra 1820 na Vavčarjevi domačiji v Srednjem Vrhu nad Kranjsko Goro. O njegovem otroštvu nimamo podatkov, kasnejši kronisti njegovega življenja pa so ga opisovali kot mirnega in bistrega fantiča. Starši in dobrotniki so mu omogočili šolanje v Ljubljani, kjer je najprej končal gimnazijo, nato pa še bogoslovje. Kot kaplan je sprva deloval v Trebelnem na Dolenjskem, julija 1851 pa je bil premeščen v Dobravo pri Polhovem Gradcu. Želja po misijonih je v njem tlela že nekaj časa. Ob obisku misijonarja Friderika Barage, ki je kot škof v mestu Marquette iskal nove sodelavce, se je odločil, da se mu pridruži. Aprila 1854 je preko Dunaja in Antwerpna z večjo skupino misijonarjev odpotoval v Ameriko. Sprva je deloval na ozemlju današnje zvezne države Michigen, po dobrih treh letih pa je z Baragovim dovoljenjem odšel v Minnesoto ob gornjem Mississippiju. V naselju Krow Wing v škofiji St. Pauel je deloval kot pomočnik misijonarju Francu Pircu, nekdanjemu kaplanu v Kranjski Gori. Skupaj sta ustanovila novo misijonsko postajo ob Rdečem jezeru (Red lake). Njegovi sodobniki so občudovali gorečnost, s katero je vodil misijonsko postajo. V svoji zagnanosti je podcenil muhasto in hitro spremenljivo vreme v Minnesoti, kjer lahko temperatura v enem dnevu pade za 30 stopinj, če zapiha hladen severni veter. V lepem in sončnem jutru se je 3. decembra 1858 Lovrenc Lavtižar odpravil peš preko zamrznjenega Rdečega jezera na obisk k Indijancem. Presenetila ga je sprememba vremena, vendar se je kljub prigovarjanju domačinov, naj ostane, odločil za vrnitev. Slabo oblečenega, lačnega in neprimerno opremljenega je ujelo snežno neurje. V nevihti je verjetno zašel in omagal 500 metrov pred svojim bivališčem, kjer so ga našli zmrznjenega naslednji dan. Sprva so ga pokopali v Krow Wingu, leta 1892 pa so njegove telesne ostanke prenesli v Duluth v Minnnesoti, kjer je bil škofijski sedež.

V čem se je Lovrenc Lavtižar tako odlikoval, da so mu snovalci Slovenskega biografskega leksikona, v katerem so opisana življenja najpomembnejših Slovencev, namenili eno od gesel? Lavtižar spada v večjo skupino misijonarjev, ki jih je za svojo dejavnost navdušil Baraga ob svojem obisku domovine leta 1854. Njegovo gorečnost in skromnost so občudovali že njegovi vrstniki. Njegovo vnemo so hvalili tako katoliški kot protestantski misijonarji. Toda za Slovence je pomemben iz drugačnih razlogov. Lavtižar se je namreč redno dopisoval z bolj ali manj pomembnimi osebnostmi tistega časa, hkrati pa je objavljal svoje prispevke v reviji Zgodnja Danica. Na ta način je tedanjo slovensko javnost seznanjal s tujimi deželami, novimi ljudstvi in njihovimi življenjskimi navadami. S svojim pisanjem je širil kulturno obzorje preprostega slovenskega ljudstva in jim razkrival nove svetove.

Njegova tragična smrt je odmevala tako v Ameriki kot tudi pri nas. Najiskreneje so se ga spominjali Indijanci. Po dolgoletnem prizadevanju so ob Rdečem jezeru, nedaleč od kraja, kjer so ga našli zmrznjenega, v njegov spomin postavili spomenik. Delovanje Lovrenca Lavtižarja ni ostalo brez odmeva niti med rojaki. Najvidnejši spomin mu je ob prenovi notranjosti kranjskogorske farne cerkve v začetku 20. stoletja postavil slikar Matija Bradaška. Na oboku južne kapele je namreč upodobil Lovrenca Lavtižarja, ob njemu pa klečečo skupino vernikov. V daljavi je moč opaziti obrise vasi Kranjska Gora. Nekaj desetletij kasneje so spomin nanj znova obudili. Julija 1939 so vaščani ob osemdeseti obletnici Lavtižarjeve smrti spominsko ploščo postavili najprej v farni cerkvi, popoldne pa še na njegovi rojstni hiši pri Vavčarju. Naj spomin na njegova dela ne zbledi!