Zakaj me ne poslušaš? (3)

Odkar smo zamenjali telefonski paket, vem, kaj so to motnje. Od takrat naprej tudi ves čas poslušam pripombe mojih sogovornikov na drugi strani telefona, da slišijo samo vsako mojo drugo besedo.

Če imajo sploh to srečo, da me lahko prikličejo po telefonu … Motnje, motnje … Takšnim motnjam rečemo motnje na komunikacijski poti. Zanje pravzaprav nismo sami krivi, lahko pa precej pripomorejo k slabemu pogovoru med dvema človekoma. Za takšne motnje imamo ljudje nekaj več posluha kot za tiste, ki jim pravimo motnje zaradi nerazumevanja med oddajnikom in sprejemnikom. Te se posledično pojavijo, ko prijavljamo motnje pristojnemu operaterju in naše misli in občutki niso uglašeni med seboj. Poleg čakanja, da me bo nekdo le slišal, me jezi tudi to, da še potem ko me nekdo sliši, dobim občutek, da me zares ne sliši. To se nam dogaja, če na drugi strani ni empatije. Če človeka, ki mu opisujem problem in za katerega bi moral iskati rešitev prav on, ne zanima, ali bo težava zares odpravljena ali ne. V tej fazi se razumu v veliki meri pridružijo čustva. Če jih ne brzdamo, je komunikacija še bolj otežena in rešitev še bolj oddaljena. Sporočila namreč sprejemamo skozi različne filtre in zato se pogosto dogaja, da je lahko popolnoma ista informacija za ljudi različno obarvana. Vsak ji namreč doda še svoja čustva, želje in potrebe. Poleg tega jo spustimo preko naših predsodkov in vrednot. Zato ni čudno, da je tako veliko komunikacijskih nesporazumov. Bolj kot se zavedamo tega, kar vpliva na sprejemanje informacij, bolj kakovostno lahko poslušamo druge. Tako lahko s treningom dosežemo, da smo pri poslušanju bolj odprtega srca, da informacij ne vrednotimo na »prav in narobe«, ampak jih samo slišimo kot radovedni otroci. To je seveda enostavno, kadar nismo vpleteni in se nas problem ne tiče. Sicer pa … no, naj vam opisani primer služi kot študijski primer različnih komunikacijskih motenj … in slabe prakse …