Vedno se rada vrnem v Žiri

Pred več kot 20 leti je Irena Tratnik s priredbo pesmi Malo miru kraljevala na številnih lestvicah popularnih skladb.

Kasneje je posnela še pesem Country boy, z Otom Pestnerjem Reci kdaj, kako te ljubim, pa Piši, piši mi, Tiho noč. Sodelovala je na Melodijah morja in sonca, Pop delavnici in Veseli jeseni. Ireno Tratnik Dosso si delno lastijo tudi Žirovci, saj očetove Žiri predvsem poleti večkrat obišče. Zadnjih deset let živi v Italiji, z glasbo pa se ukvarja zgolj priložnostno.

V prvi polovici osemdesetih let sta zaznamovali slovensko popevko. Razen najmlajših skorajda vsi poznajo pesem Malo miru, vašo priredbo evrovizijske zmagovalke iz leta 1983. Kako se spominjate teh časov?

»Kar 24 let je od tega, sama sem bila takrat še najstnica. To je prišlo tako nenadno, da se še danes vprašam, ali sem bila to jaz. Takrat niso bili časi, da bi smel biti preveč popularen. Želela sem ostati preprosta, iz majhnega kraja, ko sem se morda celo bala popularnosti. Tako sem jo večkrat dobila po glavi.«

Zakaj?

»Nekaj zaradi naše značilne slovenske nevoščljivosti, po drugi strani pa so me znali tudi izkoristiti. V tistih časih smo bili pač vsi enaki.«

Kljub temu ni ostalo le pri enem hitu, le pri Malo miru.

»V sodelovanju z Bertijem Rodoškom sem posnela čez dvajset pesmi. Morda je bil Country boy celo večji hit kot Malo miru. Žal je Berti, ki je skupaj z ženo skrbel za mene, odšel v tujino in sem takrat ostala sama. Prepuščena sama sebi. Zadnji avtobus za Trebnje je šel ob pol osmih zvečer …«

Mar niso del vašega življenja tudi Žiri?

»Uf, to je dolga zgodba. Oče je rojen v Žireh, ob Rapalski meji. Hiša je bila v Italiji, polja v Jugoslaviji. Obiskoval je italijansko šolo in pasel na jugoslovanski strani. Kmet, pri katerem je služil, ga je poslal v šolo. Tu so ugotovili, da bi bilo dobro, če bi šel v Ljubljano. Tako je odšel iz Žirov in kasneje v Trebnje. Tudi on se je ukvarjal z glasbo, predvsem z godbo.«

Kakšne spomine imate na Žiri?

»Kljub temu da si je oče v Trebnjem ustvaril dom, je kmalu začel zidati tudi v Žireh. V letih odraščanja mi je bilo zoprno prelagati zidake, a to so moji spomini na Žiri. Delo in delo, ob ponedeljkih pa direktno v šolo v Trebnje. Oče je bil pač zaljubljen v svojo domačijo in je še vedno pravi Žirovec. S sestro sva doživeli ogromno zanimivih dogodkov. Spominjam se, da so naju fantje z motorjem vozili po gostilnah, kjer sva kot majhni punčki prepevali italijanskim gostom. Tako so fantje zastonj pili, midve pa sva bili plačani s piškoti.«

Vse življenje se nekako spogledujete z Italijo, Italijani.

»Da. Oče je živel na meji, celo nekaj mejnikov je v naši bližini. Potem to petje, danes pa živim v Italiji. To je usoda. Sem tretja generacija, ki je šla v Italijo. Moj stari oče je bil s Sardinije, vendar babica ni odšla za njim. V začetku 90-tih let prejšnjega stoletja pa sem sama spoznala moža v Mokronogu, na najmanj romantičnem kraju pod soncem. V tovarni! Mož me je štiri leta pridno obiskoval, sedaj pa sem že desetletje v Veroni.«

Kaj delate v Italiji?

»Lahko si privoščim samosvoje delo. Malce prevajam, na kulturnem področju sodelujem z občino, organiziram strokovne ekskurzije, k sodelovanju želim pritegniti tudi slovenske občine. V Sloveniji tudi vodim kako prireditev, v prihodnje naj bi več sodelovala z enim od loških podjetij.«

Pa glasba?

»Nič. V sklopu vodenja katere od prireditev morda tudi zapojem. Za letošnje novo leto sem veliko nastopala, vendar zgolj za hobi. Najraje zapojem z orkestri ali godbo.«

Ali tudi v načrtih ni pod glasba nič zapisanega?

»Imam načrte. Andrej Šifrer mi je ponudil krasno novo pesem. Ne vem, koliko bom imela časa, saj v glasbi polovičarstva ni. Za hobi snemati glasbo ne gre. Uradno sem z glasbo prekinila že pred časom.«

Predstavljam si, da vas ob prepevanju Malo miru poslušalci še danes sprejemajo z veliko emocije …

»Včasih mi je ta pesem že odveč. Poslušalci pa celo jokajo ob njej, potem pa vse to pride nazaj. In stisne tudi mene. Še danes.«

Lani ste iz italijanščine prevedli Sveto pismo za otroke. Se sedaj več ukvarjate s prevajanjem?

»Lani je bilo leto Svetega pisma. Prevod je bil kar težak, čeprav me cerkvena zgodovina zelo zanima. Upoštevati sem morala tudi preprosto podajanje snovi, saj gre za otroško knjigo, v kateri so tudi risbe. Težko delo, saj sem morala predvsem upoštevati izvirnik.«

Omenili ste, da ste v Žireh nastopali kot majhna deklica. Kaj pa kasneje? Ste še kdaj nastopili v rojstnem kraju svojega očeta?

»Že dolgo nazaj, na eni od prireditev še v času Radia Žiri. Sicer pa menim, da je značilno za nekdanje pevke – ko enkrat prideš na oder, ne želiš več nehati. To pomeni, da ko primem za mikrofon, me je težko spraviti z odra (smeh). Predvsem na kakšnih zasebnih zabavah.«

Kdaj boste javno nastopili v Žireh?

»Ko me bodo povabili (smeh).«