Vsak ima svojo zgodbo

Na Osnovni šoli Železniki so pred dvema tednoma izdali posebno šolsko glasilo, v katerem so zbrana pretresljiva občutja otrok ob lanskih poplavah.

Naslednji dan sem šla pogledat v gornji del Železnikov. Zjokala sem se. Kje so naši Železniki?! Bili so dobesedno uničeni. Blato, voda, prestrašeni ljudje, kupi razbitih avtomobilov, uničenega pohištva, gasilci, vojska, nekje v blatu otroško kolo, omara uničenih knjig … Tekle so mi solze. Kdo mi je uničil kraj? Zakaj?! Tako je o lanski ujmi v posebni številki glasila OŠ Železniki Naše poti, ki je osredotočeno na septembrske poplave, zapisala sedmošolka Anja Šmid.

Kako je lanska katastrofa zaznamovala otroke, zelo nazorno pričajo otroški spisi, likovna dela, intervjuji in drugi prispevki, ki opisujejo torek, 18. septembra. »Čeprav so se vsem zgodile poplave, pa je zanimivo, da ima vsak otrok svojo zgodbo. Vsak je to drugače videl in doživel,« pravi mentorica Katarina Primožič. Kot je povedal ravnatelj Franc Rant, so jim strokovnjaki svetovali, naj pomagajo učencem izraziti občutja po poplavah. Tako so pri pouku veliko pisali, poleg tega pa so likovno ustvarjali in pripravljali govorne vaje na to temo. Nekateri njihovi izdelki so luč sveta ugledali že deseti dan po katastrofi v izrednem šolskem glasilu, ki so ga poklonili številnim donatorjem, likovna dela so objavili v koledarju, v zadnji fazi pa so izdali že omenjeno šolsko glasilo, pri nastanku katerega so sodelovali predvsem učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo in člani literarnega krožka.

Med slednje sodijo tudi šestošolke Tajda Koblar, Jera Šuštar in Lucija Tolar. »Pripravljali smo intervjuje z učenci, ki so z žalostjo obujali spomine na to, kakšno razdejanje je za seboj pustila voda. Nekateri so sami napisali spise o občutjih,« je povedala Tajda. »Ker gre za temno glasilo, ki ima v sebi veliko žalosti, smo sestavile zgodbe za razvedrilo,« je pojasnila Lucija in dodala, da so poplave precej zaznamovale življenje na šoli. »Takoj pa katastrofi smo se na šoli pogovarjali samo o tem, veliko bolj tiho je bilo kot običajno. Zdaj se je vse skupaj že umirilo, a je marsikoga še vedno strah, če dalj časa dežuje,« je dodala. Jera je prepričana, da 18. septembra 2007 ne bodo nikoli pozabili, kot tudi ne tega, kako veliko pomoči je prišlo v Železnike iz vseh koncev Slovenije. V glasilu je tako navedenih tudi okoli 200 posameznikov oziroma organizacij, ki so do konca lanskega leta pomagali OŠ Železniki. Solidarnost je pokazalo kar 94 osnovnih šol, ki so pomagale na raznorazne načine: pošiljali so jabolka, med, copate, igrače, šolske potrebščine, knjige s posvetili …

Ravnatelj pravi, da se je dejavnost šole po ujmi hitro normalizirala. »76 učencem je uničilo bivalne prostore v domovih. Nekateri so se soočali z velikimi težavami, a smo imeli na šoli specialiste za pomoč ob travmah. Strokovna pomoč je bila vsaj tako pomembna kot materialna. En učenec na primer zaradi strahu pred vodo ni več hotel priti v šolo. Z njim je imel psiholog Bogdan Žorž individualne obravnave, pomagala pa mu je tudi šolska svetovalna služba,« je razložil ravnatelj in dodal, da si želijo, da bi učenci postopoma pozabili na katastrofo, ki jih je doletela.