Dr. Janez Drnovšek

Do leta 1989 malo znani politik Janez Drnovšek se je rodil 17. maja 1950 v Celju. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se leta 1973 zaposlil v podjetju IGM Zagorje, nato pa je vodil podružnico Ljubljanske banke v Zagorju. Leta 1986 je doktoriral na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Eno leto je bil svetovalec za ekonomska vprašanja na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu. Temu položaju se je prostovoljno odpovedal. Leta 1986 je bil izvoljen za slovenskega delegata v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine tedanje Jugoslavije. Sam je v knjigi Moja resnica, ki jo je napisal leta 1996, povedal, da je v odboru v Beogradu skušal čim bolje zastopati slovenske interese. Delegatsko dolžnost je poklicno opravljal do leta 1989, ki je bilo zanj prelomno. Odločil se je za politiko.

Presenetljiva zmaga nad Bulcem

Po novoletnih praznikih leta 1989 je Janeza Drnovška na njegovi delovni mizi presenetilo sporočilo, da so ga štiri občine predlagale za kandidata za slovenskega člana predsedstva tedanje SFRJ. Za odločitev je bilo malo časa. Kandidaturo je sprejel zadnji trenutek. Z njo pa tudi tekmo z bolj znanimi kandidati: predsednikom Gospodarske zbornice Slovenije Markom Bulcem, predsednikom izvršnega sveta Dušanom Šinigojem, znanim politikom in profesorjem Gojkom Staničem, direktorjem Instituta Jožef Štefan Tomažem Kalinom in novinarjem Vinkom Vasletom. Sprva je kazalo, da nima nobenih možnosti za izvolitev, vendar je na kandidacijskih konferencah po terenu naklonjenost Drnovšku rasla. Na kandidatni listi se je uvrstil na drugo mesto, za Bulcem in pred Šinigojem. V spominih je zapisal, da ga je oče še zadnji večer pred oddajo volilnega programa prepričeval, naj prekliče kandidaturo, saj je bilo takrat v Jugoslaviji že napeto in se je bal za njegovo usodo. "Ampak, saj se sploh še začelo ni. Vsaj en korak pa že moram narediti, če sem že v igri," je Drnovšek odgovoril tudi že pokojnemu očetu. Na zadnjem televizijskem soočenju z Bulcem je kratko in zbrano sporočil volivcem: "Boril se bom za demokracijo in tržno gospodarstvo. Prizadeval si bom za čim bolj normalne odnose v državi, vendar bom vedno branil slovensko suverenost." Morda so bile te besede odločilne za volilno zmago, je domneval Drnovšek. Volitve 2. aprila 1989 je s 57 odstotki dobil Janez Drnovšek. "Slovenska politika je bila presenečena, obenem pa je dajala vedeti, da me kot redkega strokovnjaka za kreditno-monetarni sistem potrebuje, čeprav sem veljal za nekakšnega posebneža. Velikokrat sem ravnal po svoje, zastopal drugačna stališča kot drugi v slovenskem politično-strokovnem vrhu in je zato prihajalo do trenj, ki so izvirala predvsem iz dejstva, da sem k problemom pristopal izrazito strokovno nevtralno, ker se nisem ukvarjal s politiko," je zapisal v knjigi Moja resnica. Sam si je v tujini organiziral strokovno specializacijo in učenje jezikov. Brezhibno je govoril angleško, francosko in špansko, razumel pa nemško in italijansko.

Med generali in neuvrščenimi

Janez Drnovšek se je po izvolitvi v Ljubljani pripravljal na prevzem funkcije člana predsedstva Jugoslavije iz Slovenije. Bil je brez izkušenj in podpore. Sam je iskal sodelavce, ki ga bodo spremljali v Beograd. 15. maja je po vnaprej določenem vrstnem redu prevzel funkcijo predsednika predsedstva SFRJ. Proti svoji volji, vendar zaradi funkcije, se je moral udeležiti proslave 600-letnice Kosovske bitke 28. junija 1989 na Gazimestanu, na kateri je govoril Slobodan Milošević. Kot predsednik predsedstva je septembra vodil konferenco neuvrščenih držav v Beogradu.

Tvegan obisk slovenske skupščine

Pomembna preizkušnja ga je čakala ob sprejemu dopolnil k slovenski ustavi, katerim so še posebej v Srbiji in v armadi nasprotovali. Drnovšek se je udeležil zasedanja generalne skupščine Organizacije združenih narodov v New Yorku, kjer so ga obveščali o vedno ostrejših napadih na Slovenijo zaradi napovedanega sprejema ustavnih sprememb. Odločil se je za predčasno vrnitev. Potoval je na redni Jatovi liniji New York- Beograd in naročil pilotom, naj pristanejo tudi v Ljubljani. Na brniškem letališču so ga 27. septembra 1989 sprejeli najvišji predstavniki Slovenije s predsednikom predsedstva Janezom Stanovnikom na čelu. Drnovšek se je spominjal navdušenega sprejema v slovenski skupščini. Februarja 1990 je bil v Beogradu 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je slovenska delegacija zapustila. Drnovška so vabili na kongres, vendar se ga ni udeležil. Zapisal je, da televizijskih prenosov partijskih zasedanj ponavadi ni gledal, ker je zagovarjal ločitev partije od države. 16. maja 1990 je Drnovška pri vodenju predsedstva nasledil Srb Borisav Jović. Zaradi groženj Sloveniji je razmišljal o odstopu s funkcije člana predsedstva SFRJ.

Vrnitev v Slovenijo

O razorožitvi teritorialne obrambe v republikah je bil Drnovšek obveščen, ko je ta že potekala. Domneval je, da so v JLA namenoma čakali do konca njegovega predsedniškega mandata. Ko je zahteval pojasnilo, sta mu Jović in general Kadijević odgovorila, da je šlo za rutinsko akcijo, o kateri državnega predsedstva ni bilo treba obveščati. V Beogradu se je trudil, da armada svojega pritiska v Sloveniji ni stopnjevala. S članom predsedstva iz Hrvaške Stipetom Mesićem sta bila proti predlogu Slobodana Miloševića za vojaško posredovanje na Kosovu, pri čemer so ju podprli tudi nekateri drugi člani predsedstva. Drnovšek je zahteval ustavno presojo odločitve srbske skupščine o razpustitvi skupščine Kosovo, kar ni bilo sprejeto. Drnovšek se je na seji predsedstva 25. januarja 1991 uprl predlaganemu vojaškemu posegu na Hrvaškem. Zapustil je sejo in zagrozil, da se bo vrnil v Ljubljano in tam sklical tiskovno konferenco, vendar ga je Mesić prepričal, naj ostane. V knjigi Moja resnica je zapisal, da bi bile posledice posega JLA na Hrvaškem katastrofalne. Hrvaška ni bila pripravljena na obrambo in bi jo JLA zlahka zlomila, po Hrvaški pa naj bi sledila Slovenija. General Kadijević mu je kasneje povedal, da mu je žal, da vojska takrat ni udarila. Ker so Srbi preprečili izvolitev Mesića za predsednika predsedstva, se je vrnil v Slovenijo in ni več hodil na seje v Beograd. 26. junija 1991 je pisno obvestil predsednika slovenske skupščine Franceta Bučarja o odstopu s funkcije člana predsedstva SFRJ iz Slovenije.

Vojna za Slovenijo

O posegu jugoslovanske vojske v Sloveniji 27. junija 1991 je Janeza Drnovška ob treh zjutraj obvestil varnostnik. Poklical je Milana Kučana, s katerim sta se dogovorila za sestanek na predsedstvu Slovenije. "Nisem prepričan, da bi me povabili na sejo, če ne bi sam klical," je zapisal v knjigi Moja resnica. V predsedstvu so se dogovorili, da je Drnovšek komuniciral z Beogradom, zlasti z generalom Kadijevićem in predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem. Prepričeval ju je, naj v Sloveniji ne počneta neumnosti, še posebej ne z letalskim napadom. "V predsedstvu sem ostajal pozno v noč, običajno sva zadnja ostala s Kučanom, ko sva še na koncu pretresla situacijo in se dogovarjala, kako naprej. Predsedstvo Slovenije mi je dalo formalno pooblastilo, da med vojno zastopam Slovenijo v zunanjepolitičnih dejavnostih in da se pogajam z Beogradom. Dogovorili smo se, da svoj formalni odstop, ki sem ga dal dan pred začetkom vojne, zadržim, da še ne gre v skupščino, če bi bil še potreben moj formalni status člana predsedstva SFRJ pri pogajanjih, ali s tujino ali z Beogradom," je zapisal Drnovšek. Drnovšek je bil v slovenski delegaciji, ki se je na Brionih 7. julija kar 16 ur pogovarjala z delegacijo jugoslovanske federacije in delegacijo Evropske skupnosti o premirju in končanju vojne v Sloveniji. Brionski sporazum je bil pomemben za mir in za mednarodno priznanje Slovenije, obenem pa prvi uspeh Evropske skupnosti pri reševanju jugoslovanske krize, je ocenil Janez Drnovšek, ki je verjel v uspeh pogajanj tudi v trenutkih, ko se je drugih članov delegacije že lotevalo malodušje. Kljub nekaterim kritikam v Sloveniji bi bilo vsako drugo ravnanje strahotna avantura in tveganje.

Umik Jugoslovanske armade

Janez Drnovšek je imel odločilno vlogo v pogovorih o umiku Jugoslovanske armade iz Slovenije. V knjigi Moja resnica je zapisal, da je že na Brionih Borisava Jovića po tihem vprašal, kakšno stališče ima Srbija do tega vprašanja. Jović je odgovoril, da bi se o tem dalo pogovarjati in da je tudi sam za to. Slovensko predsedstvo je pobudo sprejelo. Pogajanja so bila uspešna. Drnovšek je na seji predsedstva 18. julija 1991 predlagal umik JLA iz Slovenije, ki ga je na veliko presenečenje udeležencev seje sprejel tudi general Kadijević. Predsedstvo je sklenilo, da se mora armada umakniti v treh mesecih, v tem času pa se morajo vrniti domov tudi Slovenci, ki so še služili JLA v drugih delih Jugoslavije. "Ko smo izglasovali ta sklep, se mi je s srca odvalil kamen. Takoj po seji sem poklical Milana Kučana v Ljubljano in mu povedal, kakšen sklep smo dosegli. Skoraj ni mogel verjeti, da je to res," je zapisal Drnovšek, za katerega je bila to najtežja seja v življenju. "V tistem navdušenju so mi vsi iskreno čestitali, pozneje pa so nekateri želeli na to pozabiti," je še zapisal.

Zmagovalec petih volitev

Janez Drnovšek se je leta 1992 z izvolitvijo za predsednika takratne Liberalnodemokratske stranke vključil v slovensko politiko. Po padcu vlade Lojzeta Peterleta je aprila istega leta prevzel vodenje vlade in decembra s svojo stranko zmagal na državnozborskih volitvah. Januarja 1993 je bila izvoljena njegova vlada. Marca 1994 je z združitvijo Liberalnodemokratske stranke, Demokratske stranke Igorja Bavčarja, Socialistične stranke Slovenije Viktorja Žaklja in Zelenih, ki jih je vodil Peter Tancig, nastala močna Liberalna demokracija Slovenije. Janez Drnovšek je bil izvoljen za njenega predsednika. Stranka je bila zmagovalka državnozborskih volitev leta 1996, Drnovšek pa je bil znova predsednik vlade. Drnovškova Liberalna demokracija je s skoraj 35 odstotki glasov zmagala tudi na volitvah leta 2000. Drnovškovo skoraj desetletno vodenje vlade je bilo prekinjeno samo v drugi polovici leta 2000, ko je vlado vodil Andrej Bajuk.

Ker je bil leta 2002 z zmago v drugem krogu nad Barbaro Brezigar izvoljen za predsednika Republike Slovenije, je vodenje vlade prevzel Anton Rop. Konec januarja 2006 je izstopil iz Liberalne demokracije Slovenije in ostal le predsednik republike. Na tej dolžnosti je dočakal sprejem Slovenije v Evropsko unijo in Nato, za kar si je kot predsednik vlade stalno prizadeval. V svetovni politiki je zaradi razumnih, vendar pogumnih dejanj užival velik ugled. Vrata kabinetov predsednikov vlad in držav so mu bila na stežaj odprta.

Kot predsednik republike je proti koncu mandata vedno pogosteje prihajal v konflikt z vlado, še posebej z njenim predsednikom Janezom Janšo. Protestno se ni udeležil državne slovesnosti, ker ni želel biti, kot je sam dejal, nekaterim zgolj za okras. Ustanovil je civilnodružbeno Gibanje za pravičnost in razvoj in se v njegovem imenu opredeljeval do družbenih vprašanj. Pisal je knjige in z njimi deloval v dobro ljudi. Osebno je pred zimo skušal pomagati romski družini Strojan. Zaradi tega je bil deležen tudi grobih žalitev. V svojem zadnjem sporočilu pred smrtjo je zapisal, da želi vsem nam mir in vse dobro!

Bil je mednarodno dejaven. Najbolj znan je poskus posredovanja za mir v sudanski pokrajini Darfur. Obiskal je Kosovo, za katerega je bil prepričan, da je le samostojnost njegova prihodnost. Z že pokojnim predsednikom hrvaške vlade Ivico Račanom je v veliki tajnosti pripravljal sporazum o reševanju mejnih vprašanj. Aprila 2007 je sporočil, da na naslednjih predsedniških volitvah ne bo sodeloval. V začetku leta 2006 je potrdil novico, da ima poleg sina Jaše tudi zunajzakonsko hčerko Nano Forte, znano glasbenico mlajše generacije. Prvič naj bi se srečala za božič leta 2004.

Janeza Drnovška je izdalo zdravje. Leta 1999 so mu odkrili tumor na ledvicah in mu eno ledvico odstranili. Zdravje se mu je izboljšalo, zadnja leta pa se je njegovo zdravje slabšalo, tako da je do konca mandata lahko opravljal le najnujnejše naloge predsednika Republika Slovenije.

Bil je redek politik v zgodovini slovenskega naroda, ki je dobil vse volitve, na katerih je sodeloval, od volitev leta 1989, ko je premagal Bulca in postal slovenski član v jugoslovanskem predsedstvu, strankarskih volitev do treh volitev v državni zbor in volitev predsednika republike. Bil je zmagovalni tip politika s pogosto nevsakdanjimi načini delovanja. Bil je izobražen, potrpežljiv v pogajanjih in vztrajen, celo trmast do konca. Deloval je v dobro ljudi. Bil je skromen. Zavračal je časti in zunanji blišč. Veliko je dal Sloveniji. Odšel je dostojno, kot smo se državljanke in državljani Slovenije dostojno, le v mislih ali z vpisom v žalno knjigo, poslovili od njega. Vreden je naše trajne časti, našega spomina in spoštovanja!