Ob pozebi so v sadovnjaku tudi kurili

Na kmetiji Pr' Štrith' v Podbrezjah se ukvarjajo s sadjarstvom, živinorejo in poljedelstvom. Ob letošnji pozebi so v sadovnjaku tudi kurili. »Izkušnja je bila odlična – učinkovita in dokaj poceni,« pove gospodar Janez, oče sedmih otrok. Najstarejši, sin Ambrož, je bil letos tudi kandidat za mladega gospodarja leta.

Podbrezje – Na kmetiji obdelujejo enajst hektarjev lastnih in pet hektarjev najetih kmetijskih zemljišč, gospodarijo pa še z dvajsetimi hektarji gozda. Ukvarjajo se z živinorejo, poljedelstvom, sadjarstvom in v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji še s predelavo sadja. Sadjarstvo ima na kmetiji že dolgo tradicijo, njeni začetki segajo v 19. stoletje, ko je Franc Pirc kot župnik v Podbrezjah spodbujal sadjarstvo in za to navdušil tudi tedanjega gospodarja na Štrithovi kmetiji. V tistih časih in še dolgo po tem so bila v sadovnjaku le visokodebelna sadna drevesa, v letu 1990 pa so jih začeli postopoma zamenjevati z intenzivnimi, nizkodebelnimi drevesi, na prelomu tisočletja so za nasad dodatno namenili še en hektar veliko njivo. Zdaj njihov nasad obsega 2,5 hektarja površine, v njem imajo izključno jablane petnajstih različnih sort. Največ pridelujejo sorte jonagold, zlati delišes, idared in gala, od starih sort sta v nasadu kosmač in voščenka, v okviru poskusa Kmetijskega inštituta Slovenije pa preskušajo štiri odporne sorte.

Dobri pogoji za sadjarstvo

V Podbrezjah so dobri pogoji za sadjarstvo, to je ugotovil že sadjar Franc Pirc in to potrjujejo tudi Gregorčevi. »Tu je dobra mikroklima. Sadovnjaki so pod robom hriba in najhujši mraz nas običajno zaobide. Letos je bilo zaradi pozebe posebno leto, a kljub temu se je izkazalo, da so jo nasadi, ki so bliže taborski cerkvi, bolje odnesli kot tisti bolj oddaljeni,« pove gospodar Janez in doda, da so se ob letošnji aprilski pozebi prvič odločili za kurjenje v sadovnjaku. Akcija se je začela okrog šestih popoldne, ko se je Ambrož, bodoči gospodar na kmetiji, vrnil domov. Z bližnje žage so pripeljali oblance, jih razporedili v kupe, na vsakih pet do šest metrov v vrsti so naredili enega in jih okrog dveh ponoči zakurili, prej zaradi močnega vetra tudi ni bilo najbolj varno. »Toplota, ki je nastajala ob gorenju, je preprečila mrzlemu zraku dostop do sadnega drevja. Izkušnja s kurjenjem je bila odlična, po eno strani učinkovita, po drugi dokaj poceni, tako da bomo na tak način tudi ob morebitnih pozebah v prihodnje poskušali zaščititi sadno drevje,« pove Janez in poudari, da je bila letos sadna letina kljub pozebi dokaj dobra. Nekaj izpada je vendarle bilo: kosmač je ves pozebel, idared skoraj ves.

Mednarodno priznanje za jabolčni sok

Pred približno desetimi leti so na kmetiji registrirali dopolnilno dejavnost predelava sadja. V okviru te dejavnosti opravljajo storitve drugim in predelujejo doma pridelano sadje. Tako lahko drugim iz sadja stisnejo sok, lahko sok tudi pasterizirajo in ga napolnijo v litrske steklenice ali v petlitrske »bokse« s pipico za praznjenje. Doma pridelano sadje, ki je drobnejše ali po videzu ni najlepše, predelajo, brez dodatkov, predvsem v jabolčni sok, za katerega so letos in lani na mednarodnem ocenjevanju v italijanskem Pantianiccu prejeli zlato medaljo. Več priznanj so v preteklosti dobili tudi na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, vendar tja že nekaj časa ne pošiljajo več vzorcev na ocenjevanje.

Potrošniki vse bolj cenijo domače

In kako je s prodajo? Pred enim letom so v gospodarskem objektu uredili priročno prodajalno, kjer poleg jabolk in sadnih sokov ponujajo tudi vse drugo, kar pridelajo in naredijo na kmetiji – krompir, jabolčni kis, bezgov sirup, sok rdeče pese ... Večino pridelkov in izdelkov prodajo doma na kmetiji, sicer pa z njimi oskrbujejo še nekaj gostinskih lokalov in trgovin. Kupci prihajajo od vsepovsod, od Ljubljane do Kranjske Gore, vse bolj tudi cenijo domače, lokalno pridelano sadje, še posebej letos, ko je domačega sadja zaradi pozebe manj in v trgovinah prevladuje uvoženo sadje. »V prihodnosti nameravamo na kmetiji postopno obnoviti in delno razširiti nasad ter posodobiti predelavo. Ponudbo jabolk bomo dopolnili z novimi sortami, pri tem pa bomo okrepili delež sort, ki so bolj odporne proti škrlupu. Izbor sort pa bomo predvsem prilagajali povpraševanju potrošnikov,« napoveduje Ambrož.

Krave te privežejo

Na Gregorčevi kmetiji večino prihodka ustvarijo s sadjarstvom, pomembna dejavnost pa še vedno ostaja živinoreja. Redijo od petindvajset do trideset goved – krav dojilj in bikov. V najboljših časih so na dan namolzli okrog dvesto litrov mleka in z njim oskrbovali tudi kranjsko porodnišnico, a že dvanajst let mleka ne oddajajo več. »Po kravah molznicah se nam nič ne toži. Prireja mleka zahteva krmljenje in molžo ob točno določenih urah, reja krav dojilj in bikov pa vendarle dopušča nekaj več svobode,« pravi Janez in slikovito doda: »Krave te privežejo, jaz pa nisem človek, ki bi mu to ugajalo.« Hlev je zdaj poln, za morebitno povečevanje črede bi potrebovali tudi dodatna zemljišča, ki pa jih v Podbrezjah ni lahko dobiti, zato na kmetiji bolj kot o povečanju črede razmišljajo o zmanjševanju, seveda na račun krepitve sadjarstva.

Zaradi žleda posekali šeststo »kubikov« drevja

Gozd je sicer v bližini kmetije, vendar ga je na ravnem le pet hektarjev, ves ostali je »v grabnih«, v povodju Lešnice, tako da si dela v gozdu ne morejo predstavljati brez uporabe vitla. Pred tremi leti jim je žled povzročil kar precej škode, skupno so takrat posekali okrog šeststo kubičnih metrov poškodovanega drevja. Ker so ga hitro posekali in so ga ponudili kupcem v času, ko na trgu še ni bilo velike ponudbe, so dosegli tudi dokaj dobro ceno. Zaradi lubadarja so lani posekali okrog osemdeset kubičnih metrov drevja, letos niti enega drevesa in tudi nedavni veter jim je prizanesel. Na leto posekajo okrog devetdeset kubičnih metrov drevja, odvisno od potreb po denarju. »Zdaj je cena hlodovine tako nizka, da se zdravega drevja ne splača sekati,« pravi Janez.

Velika družina: sedem otrok

Gregorčeva – gospodar Janez in žena Cirila – imata sedem otrok, od tega jih šest še živi na kmetiji, le njuna najstarejša hči Neža, ki je končala pedagoško fakulteto in je vzgojiteljica v Šenčurju, se je že odselila. Najstarejši med otroki, 27-letni Ambrož, dela doma na kmetiji, v Biotehniškem centru Naklo je končal štiriletno izobraževanje za kmetijsko-podjetniškega tehnika, zaključuje pa študij strojništva na višji strokovni šoli v Škofji Loki. Zala je absolventka Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Nika študira dietetiko na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, Jera je študentka Biotehniškega centra Naklo – Višje strokovne šole, smer upravljanje podeželja in krajine, Meta in Tine sta dvojčka, stara sta šestnajst let, oba obiskujeta Biotehniški center Naklo. Meta se izobražuje za slaščičarko, Tine za gospodarja podeželja. Na kmetiji večino del opravijo Janez, Cirila in Ambrož, a predvsem ob konicah jim po svojih močeh pomagajo tudi drugi. »Otroci so pridni, veliko pomagajo in naredijo vse, tudi ko si midva privoščiva dopust,« pravi Janez.

Dron v veselje in v pomoč

Cirila je aktivna tudi v Društvu kmečkih žena Kranj in članica upravnega odbora Zveze kmetic Slovenije, že od vsega začetka pa je v skupini Glasovih pletilj, ki pletejo nogavice za novorojence v kranjski porodnišnici. Ambrož je aktiven v Društvu kranjske in tržiške podeželske mladine, letos pa je bil tudi eden od dveh gorenjskih kandidatov za mladega gospodarja leta. »To je bila dobra izkušnja, spoznal sem nove ljudi,« pove Ambrož, za katerega smo takrat, ob predstavitvi v Kmečkem glasu, izvedeli tudi za kako zanimivo podrobnost iz njegovega življenja. Tako sta s prijateljem kupila »bolho« (avto) in se z njo 1. aprila odpeljala v Piso, da bi preverila, ali je tamkajšnji stolp še vedno nagnjen. Ni bila prvoaprilska potegavščina, bila pa je dogodivščina, saj so »bolhi« med vračanjem proti domu odpovedale zavore. Pri osemnajstih letih je »jugota« predelal v mizo za obiranje jabolk v sadovnjaku, zdaj mu je v veliko veselje dron, s pomočjo katerega spremlja tudi dogajanje v gozdu in v sadovnjaku.