Srce še vedno utripa za Slovenijo

Slovenski rojaki v Torontu so zbrali skoraj enajst tisoč kanadskih dolarjev za pomoč pri odpravi posledic poplave v Kropi lanskega septembra. Denar so predali Krajevni skupnosti Kropa na nedavnem Koncertu iz naših krajev. Marjan Kolarič, predsednik Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu.

Ste kaj ponosni na to, da Slovenija predseduje Evropski skupnosti?

»Predsedovanje je zagotovo zadnja velika novica in na to smo zares ponosni. V današnjem času novih tehnologij, v dobi interneta, smo dobro seznanjeni s tem, kar se dogaja v Sloveniji. Tudi Gorenjski glas seže do nas.«

Koliko let ste že zdoma?

»Leta 1976 sem iz rodne Polzele odšel v Kanado iz ekonomskih razlogov. Tam sem si ustvaril družino, s soprogo, ki je po rodu Kanadčanka, imava hčerki; obe obiskujeta slovensko šolo in radi obiščeta Slovenijo. Všeč so jima prostrani slovenski vinogradi, pa nabiranje kostanja ...«

Predsedujete Vseslovenskemu kulturnemu odboru v Torontu. Kaj je vaše delo?

»Vseslovenski kulturni odbor so ustanovila slovenska društva, ki delujejo v Torontu. Naloga našega odbora je, da povezujemo ta društva med seboj. Smo medijski vir informacij, imamo svoj informacijski center, zelo aktivno radijsko postajo Glas kanadskih Slovencev, imamo tudi svoj časopis Glasilo.

Po zadnjih podatkih na območju južnega dela province Ontario živi približno 25 tisoč Slovencev. Imamo okoli petindvajset društev, tri slovenske šole, plesne in glasbene skupine, športna društva, svojo gospodarsko zbornico, dve banki, trgovine in tri cerkve, torej dovolj faranov, da lahko napolnimo vse tri cerkve. Eden zadnjih večjih dogodkov je bilo praznovanje petnajstletnice delovanja vokalne skupine Plamen decembra lani, ki jo vodi Marija Ahačič Pollak. Slovenska skupnost v Torontu je precej razvita in kadarkoli imamo priložnost, pokažemo svojo kulturo in običaje kanadski skupnosti, s katero smo v zelo dobrih odnosih.«

Kaj pa mladi, ki so se že rodili v Kanadi, radi zapojejo slovensko pesem?

»Naša največja dolžnost je, da na mlajše generacije prenašamo slovenski jezik, kulturo, običaje. Do neke mere nam to tudi uspeva in z optimizmom zrem v prihodnost, da bo slovenstvo v Kanadi živelo še naprej.«

Neka gospa, Slovenka, ki že dolgo živi v Ameriki, mi je rekla, da je zanjo najlepše darilo iz Slovenije potica. Kaj pa vi, kaj pogrešate?

»Sem hotel reči, da trojanske krofe (smeh ...). Pa ne samo okusne slovenske hrane. Vsa pokrajina je tista, na katero se pogosto spomnim.«

Slovenski rojaki v Torontu ste med božičnimi prazniki naredili prijazno gesto. Zbrali ste skoraj enajst tisoč kanadskih dolarjev za pomoč pri odpravi posledic poplave v Kropi. Denar ste osebno predali Krajevni skupnosti Kropa na nedavnem Koncertu iz naših krajev.

»Za ujmo smo izvedeli že takoj naslednji dan prek interneta. Novica se je hitro razširila in dogovorili smo se, da bomo med božičnimi prazniki izvedli akcijo pomoči. Tedaj še nismo natančno vedeli, komu bomo podarili denar, vodila nas je samo želja pomagati rojakom, ki so se znašli v stiski. O ujmi se je več govorilo o Železnikih kot o Kropi, zato smo se odločili za Kropo. Denar so prispevali posamezniki, društva, razne organizacije. Ker smo se želeli prepričati, da bo zares šel v prave roke, sem ček osebno izročil predsedniku krajevne skupnosti Cirilu Kozjeku. Mislim, da je šel v dobre roke.«