"Ko bom nazaj, bom spet samo Mario. Žal."

Te dni je televizijski voditelj Mario Galunič že na (zasluženem) oddihu. Z njim smo se srečali konec januarja, ko so ga poleg slovesa od nedeljske oddaje Spet doma in projekta Ema okupirala tudi številna vprašanja novinarjev.

»Očitno je bolj zanimivo, če končaš oddajo, kot če z njo začneš. Vsak dan imam približno enega ali dva intervjuja. Upam, da se bo naval kmalu končal,« je dejal Mario, ki si bo v teh mesecih nabiral novih moči predvsem s potovanji. Namen ima obiskati najboljšo prijateljico v Luksemburgu, kupil je tudi že letalsko karto za ZDA. »Po potovanju sem poln energije. To je edini bencin, ki ga dobim v svoj motor. Še posebej rad grem kam, kjer me ne poznajo.« Zagotovo pa za Maria prihodnji meseci ne bodo le čas za uživanje, saj ga čaka priprava nove oddaje. Kdaj točno naj bi se vrnil na male ekrane, ni želel napovedati, dejal pa je, da šele takrat, ko bo prepričan, da ima aduta v rokavu. Zaveda se, da ga čaka zahtevna naloga: »Vse oddaje tega žanra slonijo na znanih gostih, glasbi in duhovitosti. Kako iz teh sestavin narediti nekaj, kar bo videti povsem drugače, je pa velik izziv. Ne bom zavestno bežal stran od tega, zato da bo oddaja povsem drugačna. Ko bom nazaj, bom spet samo Mario. Žal.« (smeh)

Tako kot novinarjev ste v teh dneh najbrž naveličani tudi vprašanj, zakaj se poslavljate z malih ekranov?

»Resnica je le ena: po 130 oddajah sem padel v neko rutino in to, kar sem počel, mi je nekako postalo samo po sebi umevno. Rad delam z žarom, nikakor si ne želim rutine in samo zapolnjevanja dodeljenih nedeljskih večerov. Videl sem, da so se pokazali prvi simptomi. Oddaja je že štiri leta živa in se mi je zdelo, da lahko predlagam urednikom, da vzamemo premor in nato s polnimi pljuči štartamo v novi krog.«

Zakaj ste se odločili, da prenehate konec januarja in ne morebiti pred poletnimi počitnicami?

»Mogoče bi lahko naredili konec že junija lani v Portorožu. Bila je prva oddaja zunaj studia, fenomenalno je bilo pred nekaj tisoč ljudmi. Že takrat sem vedel, da je na vrsti le še poslovilna sezona, čeprav tega nismo razglašali naokoli.«

Torej vaše slovo s televizijskih ekranov ni bilo povezano s konkurenčno oddajo?

»Ne, zagotovo ne, to se je pač 'pokrilo' in sploh ni bistven faktor v zgodovini naše oddaje.«

In kakšna se vam zdi oddaja As ti tud not padu?

»O dobrih straneh konkurenčne oddaje naj govorijo drugi, medtem ko sem o slabih straneh raje tiho. Če nimam kaj dobrega povedati, ponavadi molčim. Oddaje tudi niti nisem videl v celoti. Zdaj bo več časa in si jo bom v miru pogledal, zaenkrat pa je vse, kar vem o njej, bolj iz druge roke.«

Se je bilo težko posloviti od oddaje?

»Ne maram se čustveno navezati na svoje oddaje, sicer začneš živeti od lepih spominov. To pa je na televiziji smrt. Niti se ne maram pogovarjati o starih oddajah, ki sem jih delal pred desetimi leti. To je stvar za televizijske arhive. Treba je iti naprej.«

Kaj porečete na očitke, da se je Mario začel ponavljati v zadnjih letih? Tudi vaše vodstvo vam je očitalo, da ste se počasi izpeli?

»Ja, to je enkrat rekel moj odgovorni urednik in o tem bi morali debatirati z njim. Oddaje, ki sem jih zadnjih petnajst let vodil v nedeljskih večerih, so si bile zelo sorodne, to ni nobena skrivnost. Narejene so bile iz istih elementov, ki so očitno zmagovalna formula, od katere se je težko posloviti. A ne pozabiva, vse te oddaje so bile zelo uspešne, praviloma najbolje gledane oddaje na naši televiziji, torej gledalci nimajo nič proti. In tudi Mario se je spremenil, primerjajte moje oddaje izpred petnajstih let z današnjimi, boste videli.«

V kakšnem smislu?

»Kot voditelj sem skozi oddaje 'rasel', spremenil sem se kot človek, kar je normalno. Človek dozori, dobi druge poglede na življenje, na to, kaj je pomembno, kaj ga radosti. Osebnostno sem rasel ob svoji karieri in ob tem, da so me vsi poznali. Ne vem pa, v kakšnega človeka bi se spremenil, če tega ne bi bilo. Morda v boljšega. Ta biznis je malo tvegan.«

Kako boste preživljali proste nedelje?

»Najprej bom obiskal najboljšo prijateljico v Luksemburgu. Verjetno bom veliko hodil naokoli. Imel bom izbiro. Lahko bom tudi cel dan ležal doma na zofi. Malo sem že pozabil, kako je to.«

Sicer pa menda radi potujete …

»Izjemno. Vsaj enkrat na leto moram za kak mesec na pot. Imam že letalsko karto za ZDA, kjer si poleti nameravam ogledati nacionalne parke. V zadnjih letih sem se potepal predvsem po nerazvitem svetu, zdaj pa sem si zaželel še drugih destinacij. Zelo me vleče tudi na Japonsko. Če ne grem vsaj dvakrat na mesec kam, nisem srečen. Hvala bogu, da si to lahko privoščim. Kadar pripravljam oddaje, se odpravljam na krajša potovanja od četrtka do sobote. Januarja sem bil na Dunaju ter v Parizu in Londonu.«

Vas ni to nič utrudilo?

»Ah, kje pa. Napolni me z energijo. Ob sobotah sem dostikrat direktno z letališča prišel v službo, kjer sem delal do desetih zvečer in še v nedeljo cel dan. Po potovanju sem poln energije. To je edini bencin, ki ga dobim v svoj motor. Še posebej rad grem kam, kjer me ne poznajo. V Sloveniji nisem tako sproščen.«

Vam gre prepoznavnost na živce?

»Tudi, če mi ne gre na živce, nič ne pomaga. To je dejstvo, s katerim živim.«

Sicer pa v prihajajočih mesecih verjetno ne boste preveč lenarili, čaka vas priprava nove oddaje …

»Namen imam preštudirati vse, kar je v zadnjem času novega v našem poslu, hočem na kakšen sejem, festival. Celo neko izobraževanje se obeta. Rad bi se dodatno izobrazil, videl, kako se oddaje delajo drugje. Na velikih televizijah porabijo za pripravo nove oddaje z velikimi ambicijami kakšno leto ali dve. Na naši televiziji, ki si tega ne more privoščiti, bo imel en človek pol leta časa. Mislim nase. Začeli bomo takrat, ko bom prepričan, da imam aduta v rokavu. Bom pa verjetno težko pozabil na vse to, po čemer me ljudje poznajo. Ne obljubljam, da se bom vrnil popolnoma drug človek, to bi bilo noro, v revolucije na televiziji niti ne verjamem.«

Kaj lahko gledalci pričakujejo?

»Gledalci so navajeni na neko razpoloženje v mojih oddajah, na mojo naklonjenost, dobrohotnost do gostov. Gre za navidezno podobo lepega sveta, ki sicer ne obstaja in je samo privid. Vse oddaje tega žanra slonijo na znanih gostih, glasbi in duhovitosti. Kako iz teh sestavin narediti nekaj, kar bo videti povsem drugače, je pa velik izziv. Ne bom zavestno bežal stran od tega, zato da bo oddaja povsem drugačna. Ko bom nazaj, bom spet samo Mario. Žal.« (smeh)

Nekako se zdi, da si določen del gledalcev ne predstavlja nedeljskega večera brez Maria, na drugi strani pa so tisti, ki ga ne prenesejo …

»No, vedno obstajajo taki, ki te ne marajo. Vsaka oddaja in voditelj imata svojo publiko in naša ima med razvedrilnimi oddajami največjo gledanost v državi. Da bi ustregel čisto vsem, tudi tistim, ki me ne marajo, je nemogoče, kot tudi to, da bi skušal dobiti pred ekrane tiste, ki ne marajo mene ali oddaje. Edina stvar, ki kaj pove o oddaji, je gledanost. Res pa je, da obstajajo tudi taki, ki nikogar ne marajo, pa tisti, ki govorijo, da te ne gledajo, pa so vseeno zelo na tekočem z oddajo. S psiho Slovencev se mi ni treba preveč ubadati. Delam oddaje, nisem pa psihiater nacije.«

Ste kot deček sanjali o televizijski karieri?

»Prihajam iz povprečne mariborske družine, ki ji je bila takrat Televizija Ljubljana sto let stran od realnega življenja. Tudi slučajno nisem bil tako ambiciozen, šele proti koncu faksa sem začel razmišljati, da sem morda zmožen narediti kaj več od ostalih, sicer pa s seboj nisem imel velikih načrtov.«

Leto 2007 si boste zagotovo zapomnili tudi po predsedniškem soočenju …

»To je bila velika izkušnja. Ravno sem si kuhal špagete, ko me je poklicala Rosvita Pesek in predlagala, da bi naredila malo drugačno zadnje soočenje. Takoj sem pograbil to idejo. Vmes sem si že skoraj premislil, ker so se začeli rojevati pomisleki in predsodki. Pa mi ni žal. Čeprav sem že toliko časa na televiziji, sem mislil, da se mi ne more zgoditi nič tako zanimivega.«

Kaj bi vam morali ponuditi na konkurenci televiziji, da bi se odrekli nacionalki?

»Hmmm …«

Se niste nikoli ukvarjali s tem?

»Oh, seveda sem se. (smeh) Očitno mi niso mogli ponuditi ničesar, kar ne bi imela TV Slovenija. Nisem star 20 let, da bi padel na prvi denar, ki bi mi ga nekdo ponudil. Določeno eksistenco imam zagotovljeno in ne trepetam za vsakih nekaj sto evrov, ki mi jih kdo ponudi. Dolgoročno mi največ lahko ponudi RTV, konkurenca bi imela težko nalogo, da bi me privabila.«

Vseeno pa je precej vaših sodelavcev v zadnjem času zapustilo TV Slovenija …

»Ne na razvedrilnem programu. Kaj se dogaja na informativnem, pa ne vem. Verjetno so razlogi za odhod boljša plača, nov izziv, verjetno gre tudi za politiko, za ideologijo. Ne vem. Hvala bogu je razvedrilni program topogledno manj zanimiv in nas tako politične akrobacije, ki se vsake toliko časa dogajajo na televiziji, ne prizadenejo v tolikšni meri. Očitno se temu ne da izogniti na tej televiziji. Čeprav sam menim, da bi se splačalo potruditi.«

Kako?

»Te moje izjave bi bile lahko problematične in sem raje tiho. Je pa vsekakor naloga naše televizije, da služi državljanom, ki morajo vedeti, da je to njihov javni servis. Politika tu nima kaj dosti iskati. Moralo bi iti zgolj za profesionalnost, za obrt, vrhunsko novinarstvo, za argumente, za to, da dobijo priložnost samo najboljši in pika.«