Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. februar 2008 / 06:00

Namesto pike na koncu

Tako kot marsikje drugod je bilo tudi v Žireh največ prepirov za domačimi stenami, zlasti tam, kjer sta si stali nasproti tašča in snaha. Marsikatera od slišanih zgodb je bila kruta in še tako bogata domišljija ne bi mogla skovati nekaterih detajlov, zaradi katerih so trpeli tudi nedolžni - zlasti otroci. Pripovedovali so mi zgodbo o ženski, recimo ji Špela, ki se je v poznih dvajsetih letih omožila s fantom v najboljših letih. Takrat je še veljalo pravilo, da mora biti bodoča žena nedolžna, drugače »gotovo ni kaj prida«.

Zakon je bil že od samega začetka bolj kot ne na majavih nogah, ker je on vse prerad pogledal v kozarec, kar je hkrati pomenilo, da je večere preživljal v gostilni, namesto da bi se grel pri sveže pečeni ženi. In ker še po letu dni ni bilo videti nobene najave težko pričakovanega potomca, je začela tašča stresati vse mogoče sume. Najprej po tihem, potem pa vedno bolj na glas.

Špela, ki je že tako ali tako spoznala, da je šla izpod dežja pod kap, ni imela moči, da bi se pred naraščajočo zlobo branila. Po drugi strani pa ni imela nikogar, ki bi ji ponudil toplo besedo. Od staršev ni mogla pričakovati kakšne pomoči, saj se ji je v zakon mudilo predvsem zato, da se je rešila njihovega večnega nerganja, nezadovoljstva in izkoriščanja pri delu na kmetiji, prijateljice so bile nezanesljive, nenazadnje je vedela, kako rade so opravljale druge, pa da nje ne bi!

Približno v tistem času se je začela na široko propagirati tudi ginekološka preventiva za ženske. »Ko sem slučajno v Kmečkem glasu prebrala članek, sem se odločila, da grem na pregled. Naj stane, kolikor hoče, sem si rekla. Še danes se spomnim, kako me je bilo sram, celo noč nisem spala in ko sem sedela v čakalnici, sem nekajkrat hotela vstati in zbežati – kamorkoli že. Hvala Bogu, da nisem, kajti zdravnica, ki me je pregledala, je bila zelo prijazna, potolažila me je in mi povedala, da je z menoj vse v redu. Ko sem se začela jokati, me je poslala v sosednjo sobo, da sem prišla k sebi. Dala mi je le neke tablete, ker sem imela vnetje. Menda zato, ker je mož premalo pazil na čistočo. Nisem ji hotela povedati, da se pravzaprav ni nikoli umival, kvečjemu za velike praznike …«

Obisk pri ginekologinji je Špeli dvignil samozavest in odslej se je tašči odločno postavila po robu. Tudi soprogu je povedala, da je kriv on in njegovo pijančevanje, čemur se je on prav po moško uprl z batinami, češ da bi bilo lahko »pol žirovskih otrok njegovih« tako živahnega oneja ima. No, resnici na ljubo, nekaj let kasneje se je res »izkazal«, rodila sta se dva otroka, temu veselemu dejstvu pa so botrovali žolčni kamni, zaradi katerih nekaj časa ni smel piti. Odločila sem se, da bom odnosom med taščo in snaho letos posvetila malo več časa, kajti gradiva, ki se je že nabralo, je dovolj za celo knjigo.

Včasih je težko verjeti, da je tudi ta, še nenapisana zgodovina naših prednikov, tako pisana in raznolika, tako polna sočnosti in nedorečenosti. Na začetku sem bila prepričana, da bom največ pisala o prepirih v zvezi z mejniki in potmi. Pa potem ni bilo tako. Tudi pripovedovalci so se veliko bolj razživeli, ko je beseda stekla o ljubezni, strahovih, klevetah in gostilniških peripetijah. Tam je bilo življenje!

Mnogi so v svojem pripovedovanju posegali tudi v sedanjost. Češ da Žirovci marsičesa nimamo ravno zato, ker se ne moremo nehati prepirati. Pa je temu res? Pri raziskovanju korenin prepirov pa sem se namenoma izogibala med- in povojnih časov. Kajti rane iz tega obdobja so še preveč sveže in nedorečene, da si - vsaj zaenkrat - še ne bi drznila drezati vanje.