Nominator 289

V tednu, ko se nam prodajajo buče domovinsko patriotske, očiščevalno gospodarske in politične epizode z naslovom Stolp čiste lopate, je pobeg pod napušč, ki ga ponuja kulturno zavetišče, pravo olajšanje.

Eno najpomembnejših ljubljanskih urbanističnih del arhitekta Edvarda Ravnikarja je zagotovo kompleks z začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, Trg republike in stolpiča TR 2 in TR 3. O stolpnicah, ki jima je mojster Ravnikar v izvirniku namenil še nekaj nadstropji več, menda šest, se je skozi zgodovino prav tako veliko govorilo in znotraj burnega dogajalo. In tako sta se ob robu prijetnega enološkega dogodka spoznala zanimiva podjetnika, oba velika poznavalca slovenskega in svetovnega vina, kulturno-umetniška navdušenca in zaprisežena ljubitelja jadranja, Ljubljančan Igor Lah in Kranjčan Ivan Marjek. Slednji je bil leta 1988 kot direktor družbe Iskra Commerce pooblaščeni prodajalec poslovne stolpnice TR 3, ki jo je takrat za 80 milijonov nemških mark kupila Ljubljanska banka. Minulo, Bondovsko leto ´007, pa je TR 3, zdaj NLB, stolpič prodal podjetnemu Igorju Lahu oziroma luksemburškemu nepremičninskemu skladu Central and Easteren Europe Real Estate Found - CEEREF. Pred dnevi sta zakonca Igor in Mojca Lah tako že drugič povabila v zdaj že prenovljen atrij, Galerijo TR 3, kamor sta ob sodelovanju Jill Silverman van Coenegrachts iz Pariške galerije Thaddeus Ropac povabila mednarodnega zvezdnika, kiparja Richarda Deacona. Britanski umetnik, rojen leta 1949 v Walesu, že desetletje izvoljen član britanske Royal Academy of Arts, s svojimi stvaritvami prav tako buri duha. Ob tokratnem, umetnikovem tretjem prihodu v Ljubljano je duha dobesedno razvnela Ravnikarjeva arhitektura. Povsem navdušen je proučil detajle, različnost materialov, zakovic, stebrov, vzel fotoaparat in se študijsko lotil dela. Nastala sta spremljajoča razstava in odličen material pri opremi zanimivega kataloga, delo oblikovalke Anke Štular, v katerem so odlični teksti, ki pripovedujejo o avtorjevi pomembnosti. Mnogo več kot samo pomenljiv naslov Koliko tehta vaš um? (orig.: How much does your mind weight?). Velikanska skulptura iz leta 2001, njene mere so 375 × 365 × 400 centimetrov, je pravšnja in atraktivna postavitev v vhodni dvorani tega Ravnikarjevega ambienta. Nič umetniško prevzeten in zgovoren Richard Deacon se je z veseljem dal portretirati pred svojo »velik-o um-etnostjo«. Umetnikov gostitelj Igor Lah mu je na njegovo željo predstavil tudi preostala Ravnikarjeva arhitekturna dela. Žal nista prišla v Kranj, kjer bi ju lahko gostil prav Ivan Marjek, direktor IC Doma, glavnega investitorja prenove Globusa, prav tako avtorsko zaščitene arhitekture Edvarda Ravnikarja, v kateri bodo letos končno pričeli urejati novo knjižnico. Tokrat je Igor Lah v vlogi galerista in ne izobraženega sommelierja, poznavalca vin, predstavil vinska večerna gosta. Boruta Blažiča iz Plešivega v Brdih s prikupno ženo Simono, dekliško Kimovec, pred poroko je bila gostinka v Zgornjem Hotiču pri Litiji. Dogodku sta nazdravili tudi Igorjeva Mojca in gostja Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije in muzejska svetovalka, ki je na umetniški dogodek prišla v družbi svojega partnerja, oblikovalca Miljenka Licula, letošnjega Prešernovega nagrajenca. Morda sta nazdravili tudi temu. Najbolj »kulturni« politik je zagotovo Jožef Školč, podpredsednik edine stranke s predsednico, saj ne manjka na nobeni zanimivejši, s kulturo povezani prireditvi. Tokrat je prišel v družbi žene, umetnice Tanje Pak, magistrirala je iz keramike in stekla na Royal College of Art v Londonu in je ob zasebni galeriji Glesia še docentka za oblikovanje na ALU. Umetnost se je nadaljevala še v 14. nadstropju, od koder se nam je ponujal čudovit razgled na prestolnico. Ob odličnem glasbenem ozadju, ki nam ga je pripravil Ratko Divjak Trio: Kranjčan Primož Grašič s kitaro, legendarni hrvaški jazz basist Mario Mavrin, stalni spremljevalec vibrafonista Boška Petrovića, in Ratko Divjak, dolgoletni prvi bobnar RTV-jevega Big Banda. Vsak po svoje zanimiv zvezdnik. Primož je idejni avtor in glavni organizator Jazz Kamp Kranj, ki zdaj izziva z idejo o ustanovitvi kranjskega glasbenega konzervatorija. Dogajanje v Galeriji TR 3 je bilo zelo mednarodno obarvano, saj se ga je udeležilo kar nekaj evropskih galeristov in umetnostnih zgodovinarjev, ki so sodelovali tudi na pripravljenem pogovoru na temo Umetnost in arhitektura. Podobna okrogla ali oglata miza bi sodila tudi v Kranj. Mar ne? Mario Mavrin, prijatelj mesta, v katerem je bil jazz vedno doma, mi je predstavil zanimivo hrvaško družino Murtić. Gospo Goranko, vdovo po pokojnem slikarju Edu Murtiću, svetovnem mojstru ekspresivne abstrakcije, dolgoletnem prijatelju Boška Petroviča, s katerim sta se na koncu razšla zaradi politike, in sina Ranka z ženo Kristino. Edo Murtić je nekaj mesecev pred smrtjo (1921-2005) razstavljal v Cankarjevem domu, ki je prav tako delo Eda Ravnikarja. »Boš kaj podobnega pripravil tudi na Bledu?« sem zvedavo pobaral Igorja Laha. Pomenljiv nasmešek je bil precej zgovoren. »Najprej se bo nekaj še zgodilo v Ljubljani, potem pa …« How much does your mind weight?!