Sedmica: Ko se sladka javnost

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 15. februar 2008 / 06:00

Novembra lani je vladni predsednik Janez Janša pred poslanci državnega zbora in vso slovensko javnostjo položil na govorniški oder svoje karte in samozavestno napovedal boj proti tako imenovanim tajkunom, se pravi, proti organiziranemu gospodarskemu kriminalu.

Po torkovi spektakularni akciji slovenskih policistov, kriminalistov in tožilcev je mogoče špekulirati z mislijo, da je imel predsednik vlade takrat v mislih povsem konkretna imena in priimke: Ivana Zidarja, prvega moža SCT, Dušana Črnigoja, prvega moža Primorja, Hildo Tovšak, prvo damo Vegrada (ki je med drugim v Rožni dolini v Ljubljani gradila vilo donedavnega predsednika uprave časopisne hiše Delo, kar tukaj navajam izključno kot zanimivost), in verjetno še koga. V primeru, da je imel predsednik vlade novembra v državnem zboru, ko so poslanci razpravljali o zaupnici vladi, v resnici v mislih aretirano trojko (plus še koga), potem bodisi Janez Janša vidi v prihodnost bodisi je bila akcija organov pregona politično motivirana. Če drži slednje, obstaja velika nevarnost, da se spektakel na koncu obrne proti tistemu, ki ga je načrtoval. Je pa res, da hodi vladni predsednik Janez Janša z aretacijo vodilnih slovenskih gradbincev (domnevno osumljenih utaje davka, pranja denarja in podkupovanja) po ostrem političnem robu že zato, ker imajo začasno pridržani osumljenci mreže razpredene od Beograda v eni pa tja do Vatikana v drugi smeri.

Da ne bo pomote. Sem za to, da država oziroma organi pregona stopijo na prste vsem, ki si roke mažejo s takšnimi in drugačnimi, z organiziranimi in neorganiziranimi kriminalnimi posli. Po drugi strani pa dvomim, da so Ivan Zidar, Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak vrh kriminalnega ledenika v deželici pod Alpami. Dejstvo namreč je, da je nekdanje družbeno premoženje razgrabila precej širša skupina tajkunov, kot je začasno pridržana trojka, težko pa verjamem, da se bo pod taktirko Janeza Janše (ali kogar koli drugega) las skrivil še komu. Denimo, tistim, ki so v času slovenskega osamosvajanja zaslužili z orožjem. Kajpada, protizakonito.

Protikriminalna akcija, ki se je po besedah generalne državne tožilke Barbare Brezigar začela pred meseci in v kateri so organi pregona uporabili inštitut posebnih metod in sredstev, vrh pa je dosegla v torkovih aretacijah, bo smiselna le, če bo, prvič, izpeljana do konca, pomeni, če se bo končala na sodišču, in drugič, če bodo na zatožno klop sedli vsi, ki so bili v domnevno kriminalne posle vpleteni tako neposredno kot tudi posredno. Tako kot vse druge dogodke pa je tudi torkove aretacije treba gledati in razlagati v konkretnih družbenih in političnih okoliščinah. Te pa so takšne, da Slovenija širši evropski politični entiteti (načrtno ali nenačrtno) predseduje prav v času, ko se na jugu nekdanje Jugoslavije osamosvaja prav tako nekdanja avtonomna pokrajina Kosovo in Metohija, naša država pa naj bi to politično dejanje priznala med prvimi na svetu. Povedano drugače, mogoče je, da vladni predsednik Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel v teh konkretnih okoliščinah (morda pa tudi v kontekstu letošnjih državnozborskih volitev) potrebujeta kost, za katero se bo javnost brezglavo zapodila. Če gre za to, sta vladni predsednik in zunanji minister našla za javnost pravo poslastico.