Košarka ji veliko pomeni

Čeprav je Katja Bidovec stara komaj 17 let, je med najizkušenejšimi košarkaricami ekipe kranjskega Triglava, ki letos prvo sezono igra v 1. slovenski ženski košarkarski ligi.

Kranj – V kranjskem košarkarskem klubu Triglav so v zadnjih letih spet več pozornosti posvetili razvoju ženske košarke, saj so imeli izredno generacijo mladih košarkaric, ki so se z dekleti svoje starosti vsa leta dobro kosale in osvajale najvišja mesta v slovenskem merilu. Tako so pred zadnjo sezono sklenili, da najstnicam dajo priložnost, da se pod koši merijo tudi z najboljšimi ekipami v 1. slovenski ženski ligi. Sprva dekletom, ki igrajo pod vodstvom trenerja Gregorja Jerasa, ni kazalo najbolje, nato pa so se prišle tudi prve zmage in še več veselja za nove treninge. Tako ni čudno, da v klubu z veseljem opazujejo razvoj mlade ženske ekipe, v kateri je tudi Kranjčanka Katja Bidovec, ki je s 17 leti celo med najstarejšimi igralkami. Z njo sva se pogovarjali po zadnji tekmi v domači dvorani.

Si se za košarko odločila zgolj zato, ker si bila večja od vrstnic?

»Res je bila v četrtem razredu osnovne šole moja prednost višina, zato so me najbrž tudi opazili. Najprej sem igrala s fanti, saj ženske ekipe še ni bilo. Prve tekme sem odigrala za šolsko ekipo, nato pa so me trenerji iz kranjskega Triglava prepričali, da sem začela igrati tudi za klub. Kar dobro nam je šlo, lani smo bile s kadetinjami tretje v državi in tudi ko smo namesto trenerja Dejana Bucala dobile novega trenerja Grega Jerasa, se razvoj ni ustavil.«

Letos prvič nastopate v 1. ligi, ste mlade in izkušenj še nimate veliko. Kako se lahko primerjate z drugimi ekipami?

»Res imamo malo izkušenj, naša prednost pa je, da smo vse še zelo mlade in smo vse še pripravljene veliko trenirati. Smo res dobra ekipa, saj se ne družimo le pri igranju košarke, ampak smo tudi sicer prijateljice. Se pa zavedamo, da so recept za uspeh treningi in še enkrat treningi in da se bomo pač morale še marsikaj naučiti in marsičemu odpovedati.«

Te tudi doma spodbujajo za košarko?

»Ja, predvsem oči Marko, ki je tudi sam igral košarko in jo še igra za veterane, pa tudi brat, ki pa je že prenehal tekmovati.«

Kaj počneš, ko nisi na igrišču?

»Hodim v tretji letnik ekonomske gimnazije v Kranju, zelo rada pa tudi fotografiram. Ravno pred kratkim sem imela tudi fotografsko razstavo v Šenčurju. Za kaj drugega na ostane dosti časa, saj imamo treninge štirikrat na teden, konec tedna pa so tekme.«