Mejna črta med sosedi

Odgovor piscu članka v 9. številki Kranjčanke, ki piše o mejni črti med sosedi in košu na dvorišču.

Prebivalci treh sosednjih hiš na začetku ulice Njive si želimo srečanja na kraju samem o resnici. V vednost piscu, krajevni skupnosti in Mestni občini Kranj, da je to edini koš za košarko in odbojna deska, pritrjena nad cesto v naselju. Naj še opišemo, kaj se dogaja na ulici, na kateri je ta koš.

Tukaj se občasno zbere tudi od osem do deset otrok z več žogami. Igrajo košarko, nogomet, med dvema ognjema, skrivajo se okrog petih hiš. Žoge padajo na vse strani, po cvetju, v garažna vrata, nad vrati je pa spalnica, v kateri so tudi bolniki ali pa za kratek čas utrujeni delavec. Vse te igre, hrup, podkrepijo še z močnim kričanjem eden čez drugega, ki traja že dvajset let, iz roda v rod, vsako leto močnejši. Pozimi pa mečejo v hiše snežene kepe.

Zgodi se tudi, da za kakšen dan otroci dogodke preselijo na drugo dvorišče.

V pričakovanju, da bo mir, pa zapiska mizarski stroj, ki oddaja različne zvoke obdelave na njem.

Po pritožbah zaradi tega ropota in nemira, je odgovor staršev, da otroci do desete ure zvečer lahko delajo, kar hočejo, starim staršem pa je glavno, da so otroci zdravi.

Vse te dogodke bomo predstavili pisno ali na srečanju inšpektorju za okolje in prostor. Na koncu pa še, da te dogodke prenašamo že z znanimi boleznimi ljudje stari nad 70 let. Povzročajo nam nemir, stres, s tem pa kronične in neozdravljive bolezni.

Oton Govekar iz Zg. Besnice