Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. februar 2008 / 06:00

Kar ne sodi ne sem in ne tja

Ljudje vedo povedati marsikatero »gorko« na račun tistih, ki so prestavljali mejnike. Trdijo, da taki tudi na onem svetu nimajo pokoja. Tako je znana anekdota, ki še zmeraj kroži po Žireh: Večer za večerom se je iz teme slišalo govorjenje: »Joj, kam bom del, joj, kam bom del?« Nekdo se je naveličal poslušati »jamranje« pokojnika, ki mu vest ni dala v miru počivati, pa mu nekoč odgovori: »Deni tja, kjer si vzel!«

Kar ne sodi ne sem in ne tja

Veliko je bilo dogodkov, ki jih nisem mogla uvrstiti v nobeno rubriko, zato jim odmerjam posebno poglavje. O nekaterih dogodkih sem slišala več različic. Tudi o tem, kako je O. kradel ocvirkovco. Veliko družin je bilo tako revnih, da so si lahko ocvirkovco privoščili le ob velikih praznikih. Tako je gospodinja z muko prihranila nekaj ocvirkov, da bi domačim polepšala pustno razpoloženje. Ni pa opazila, da jo skozi okno opazuje O. Ko je dišečo ocvirkovco postavila na okno, da bi se ohladila, jo je O. zagrabil in stekel z njo na varno. Toda gospodinja jo je ubrala za njim, nepridiprav pa jo je v trenutku, ko mu je skušala dobroto iztrgati iz rok, ugriznil v prst.

Kakšno so zagodle tudi klekljarice. Vedele so, da P. zelo rada je kurje meso. Ujeli so mačka, ga odrli, spekli in ji ga ponudili. Potem ko ga je pojedla že več kot polovico, so se začeli smejati in mijavkati hkrati. P. se je hitro zabliskalo, kaj so ji naredili. Obrnil se ji je želodec in še potem, ko je vsa zelena z ihto pospravljala punkelj, je grozila hihitajočim se kolegicam, da jih nikoli več ne mara videti. Ko so v Žiri prišli Rusi, so se obnašali, kot da so nekaj »več«. Poleti so se nagi kopali v Župncah. Otroci so bili radovedni in so jim večkrat sledili. Nekoč je neki otrok padel naravnost mednje. To jih je zelo razkačilo. Toda zvečer, ko so se ob polni mizi v gostilni dobro najedli in je eden izmed njih zapel s tako močnim glasom, da je z njim ugašal celo sveče, se je njihova jeza že zdavnaj polegla.

Ko so prišli v naše kraje Italijani, so zelo radi gledali za dekleti, kar pa ni bilo všeč fantom. Nekoč so se dogovorili, da jih bodo zmlatili. S seboj so vzeli tudi Rudlna, ki je bil malo grbav. Ko so že začeli vihati rokave, so mu ukazali, naj pihne luč, da se ne bo videlo, kdo bo koga po nosu. Toda Italijani so bili močnejši in številnejši. Večino so pozaprli, Rudlnu pa je uspelo zbežati čez mejo. Nekateri starejši se bodo še spomnili G-ja. Zelo težko je govoril. Šešljal je. Bližnji sosed ga je rad oponašal. G. mu je večkrat dejal: »Poslušaj, če me ne boš pustil pri miru, ti bom nož porinil pod rebra!«

Toda sosed še ni nehal otresati z jezikom. Potem pa so v Račevi priredili veselico. Tja se je namenil tudi G. Že celo življenje je bil nesrečen zaradi govorne napake, bil je tudi polpismen in strašno ga je žrlo, da so se norčevali iz njega. Na veselici sta se s sosedom spet srečala. Takoj ko so začele padati žaljivke, je G. potegnil nož in z enim zamahom do mrtvega zabodel soseda. Potem je mirno odšel domov, se zavlekel na kozolec, nož zapičil v tram in zaspal. Še isti večer so ponj prišli žandarji, vendar si niso upali ponj na kozolec. Na pomoč so poklicali enega izmed prisotnih firbcev. Ta je začel klicati G.-ja. Iz teme pa se tedaj zasliši odgovor: »Nikamor ne bom hodil, saj sem samo ta svoje naredil.«