Učenje odgovornosti (3)

Čas je za en mali preizkus odgovornosti otrok.

Vzemimo tri enake steklene posode, lahko kozarce. Na prvo posodo napišimo »kar bi moral narediti, pa nisem«, na drugo »sem naredil, ker so mi rekli starši«, na tretjo posodo pa napišemo »naredil sem, ker sem se sam spomnil«. Potem dajmo otroku vrečko fižola in mu povejmo navodila igre. Vsakič, ko otrok nekaj naredi ali pa ne, naj da en fižolček v tisto posodo, kamor spada dejanje. Tako bomo sčasoma videli in se z otrokom pogovorili o tem, katera posoda je najbolj polna. Ali rad pozablja, kar bi moral narediti? Potrebuje vedno nekoga, da ga priganja? Ali je zadosti odgovoren, da stori sam, kar mora storiti? Če preizkus vzamemo kot sproščeno igro za učenje, bodo otroci najbrž radi sodelovali. Kadar pa si odrasli privoščimo preveč moraliziranja in pridiganja, pa ponavadi ni učinka. Preizkus lahko dela več otrok in tako med seboj drug drugega spodbujajo, ko se polnijo lončki. No, starostno obdobje, pri katerem še uspeva ta način, je tja do pubertete, potem pa fižolčki nimajo nobenega učinka več. Da ne bi zgrešili bistva naloge, pa je pomembno, da otroci napišejo ali narišejo, kar naj bi vsak dan storili. Brez spiska nalog in svojih odgovornosti lahko pride do manipulacije in fižolčki romajo že za vsako najmanjšo narejeno stvar v posode. Na koncu ni potrebna nobena nagrada, dovolj je pohvala in da damo otrokovim dejanjem velik pomen. Če pa ste že zagovorniki nagrad, potem se rajši odločite za nekaj doživljajskega kot pa za igrače ali predmete. Doživetja, kot so ogled filma, jahanje, nočni pohod na hrib, zabava v pižamah ali kaj podobnega, ostanejo dalj časa in so večje motivacijsko sredstvo kot stvari, ki jih itak slej ali prej dobijo ali kupijo sami. V mislih imejmo, da vzgajamo otroke za jutri in ne za danes. Pred nami so bodoči delavci, voditelji, mehaniki, zdravniki – kako jih bomo vzgojili? V ljudi, ki bodo odgovarjali za svoja dejanja, ali v ljudi, ki se bodo zanašali na to, da bodo njihov delež odgovornosti prevzeli drugi?