Slika iluzijo realnosti

Do konca meseca je v Galeriji Ivana Groharja še na ogled razstava likovnih del slikarja Berka, domačina iz Škofje Loke, ki so ga njegova dela v zadnjih letih ponesla tudi v svet.

Ta trenutek razstavlja na 14. trienalu printa v Tallinnu v Estoniji, na 5. bienalu grafične umetnosti v Novosibirsku v Rusiji in na letni razstavi digitalne grafike v Ottawi v Kanadi. V zadnjih letih ga najbrž ni slovenskega likovnika, čigar dela bi bila na ogled na toliko mednarodnih razstavah, kot to velja za Berkove slike različnih tehnik in formatov. Od leta 2002 je ustvaril dva ciklusa manjših grafik, ciklus grafik, ki ga je imenoval Nikoli niste daleč od Berkove zvzede, pa tudi nekaj velikih slik, ki jih je imel priložnost predstaviti na številnih razstavah doma, še bolj pa po svetu. »Že pet, šest let vsako leto sodelujem na vsaj 25 žiriranih razstavah. Leta 1999 sem dobil vabilo iz Krakowa, kamor sem na natečaj tako za poskus poslal svoje grafike. Bile so sprejete na razstavo, kar me je spodbudilo, da načrtno začnem iskat podobne natečaje in razstave po svetu ter nanje pošiljati svoja dela,« ob tem razmišlja Berko, ki je leta 2003 v Krakowu kot edini od slovenskih likovnikov sodeloval na razstavi nagrajencev svetovnih grafičnih bienalov in trienalov.

Njegova dela so prisotna na razstavah po vsem svetu, vključena so v razstavne kataloge, zanje pa je doslej dobil tudi več nagrad, v Rosariu v Argentini, na mednarodni razstavi Miniprinta v Cadaquesu v Španiji, leta 2006 pa tudi Grand prix na 8. mednarodnem bienalu miniaturne umetnosti Ville-Marie v Kanadi. Seveda vsa ta leta ne manjka tudi na domačih razstavah, v Ljubljani, Domžalah, Slovenski Bistrici, Murski Soboti, pred tremi leti pa je bil na 26. ex temporu v Velenju tudi nagrajen. Berkove slike so vključene v zbirko Moderne galerije, leta 2003 je tako sodeloval tudi na pregledni razstavi Do roba in naprej, Slovenska umetnost 1975 – 1985.

Navdih v urbani krajini

Berkova tokratna razstava v Galeriji Ivana Groharja glede na velikost prostora ne more biti pregledna, kljub temu pa avtor predstavlja nekakšen prerez skozi različna obdobja svoje 35 let dolge poti svobodnega likovnega ustvarjalca … Po končani likovni smeri na Pedagoški fakulteti je najprej nekaj let učil na osnovni šoli v Železnikih, leta 1973 pa se je znašel na življenjski in ustvarjalni prelomnici. Navdušil se je nad povsem novim načinom slikanja, za katerega takrat niti še ni bilo imena. Izbral si je umetniško ime Berko, ki je pravzaprav njegov nadimek še iz taborniških let in je tudi okrajšava priimka Berčič. Nekaj let je učil na škofjeloški gimnaziji, od leta 1978 pa ustvarja kot svobodni umetnik. V tistem času je prekrižaril Evropo in se navdušil nad novim realističnim načinom slikanja, pri katerem so bile slike take kot fotografije. »Pri hiperrealističnem slikanju obstaja problem, ki se mi je zastavil na začetku in pred katerim se včasih znajdem še danes. Veš, da bi neki motiv povsem realističnega spravil na platno, ampak ne veš, ali zmoreš to narediti. Še danes včasih stojim pred platnom in ne vem povsem natančno, kako naj se lotim slike,« razmišlja Berko, ki zase pravi, da k slikarskemu platnu vedno pristopa z velikim spoštovanjem. Prva slika v takrat novem slogu, ki jo je naslikal, je portret moškega s cigareto, ki je na ogled tudi na tokratni razstavi.

Skozi motiviko Berkovih slik spoznavamo njegov pogled na sodobnega človeka in družbo. Pri tem ga navdihuje predvsem urbana krajina, ki ga spremlja že od njegovih zgodnjih del. Naj bo to slika polnih rdečih ženskih ustnic, vhod v blagovnico Nama skozi steklena vrata ali pa motivi platane pred škofjeloškim hotelom Transturist …  »Namensko sem iskal moderne prostore, v sedemdesetih so se v sodobni arhitekturi začele pojavljati večje steklene površine. Na grafiki sem na primer upodobil idilično zimsko krajino s cesto in avtomobilom. Pa so ljudje rekli, da je slika res lepa, avto pa ne paše nanjo. Danes so na tej cesti avtomobilske kolone,« pove Berko, v svojih delih na neki način tudi dokumentalist nekega časa.

Božične zvezde, flamingovci …

Kot je v katalog k razstavi zapisala Nada Zoran, slikar veliko pozornosti nameni vsakdanjim dogodkom, a te usmerja, razvija in jih postavlja v sodobni svet. Gre za svet vsakdanjega življenja, svet na videz banalnih trenutkov in svet videnja osebne slikarske problematike, vezane na ideje senzibilnih doživetij, na sporočilno noto in lasten likovni koncept. Kot dodaja Zoranova, da njegov likovni izraz, ki se razvija vse od uporabe zračnega čopiča, sitotiska in digitalne grafike, razvija tako imenovani hiperrealizem, ustvarjanje bolj realno od realnega. »Potem ko sem za nekaj časa nekoliko opustil tehniko »špricanja« z zračnim čopičem, sem nekaj let ustvarjal samo risbe z barvnimi svinčniki na papir. V drugi polovici sedemdesetih let sem mi je nabralo veliko fotografij in diapozitivov z različnimi motivi, hkrati pa sem se odločal predvsem za manjše risbe, ki sem jih lahko naredil hitreje in več. Po risbah v osemdesetih sem v devetdesetih veliko delal grafiko. Novi motivi so bile rože: flamingovci in božične zvezde …,« je povedal Berko. In prav po slednjih ga ljudje najbolj poznajo.

Z razvojem digitalne fotografije in računalniške obdelave slik se je začel ozirati tudi po novih izraznih medijih. »Po letu 2000 so se pojavili digitalni fotoaparati. Hkrati pa sem v računalnik v digitalizirani obliki shranil tudi fotografije mojih starejših del. Slike flamingovcev, božičnih zvezd sem tako kombiniral s fotografijami mest, krajev, ki sem jih obiskoval, v katerih sem razstavljal. Z likovnimi sredstvi in računalnikom kraje, kjer sem bil, na neki način označim »Berko was Here«,« razlaga Berko, za katerega je umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič zapisal, da je enostaven in enigmatičen pesnik čopiča, ki na neobičajen, popolnoma originalen in avtonomen način kanalizira duha svojega časa, gledalca pa avtomatično postavi v položaj voajerja. Do konca meseca torej v Galeriji Ivana Groharja lahko še odkrito ali pa na skrivaj gledamo v Berkov svet, ki je na neki način tudi svet nas vseh.