Čudežno srečanje babice in vnuka

Za ene je čudež, za druge naključje, zgolj sreča, tretji menijo, da ju je združila želja po snidenju. V ponedeljek sta se na letališču Jožeta Pučnika po enainštiridesetih letih iskanja našla babica Veronika Veršič in njen (avstralski) vnuk Marc Versic.

Oseminosemdesetletna Veronika Veršič je Štajerka, živi pa že kar nekaj časa v Ljubljani. Lahko bi rekli: na križišču Dunajske in Celovške ceste. Veronika je bila mati samohranilka, delala je v tobačni tovarni več kot deset let, pred tem gospodinjila po tujih domovih. Vidi še vedno dobro, sliši tudi, a ji žal zdravje ne služi več tako dobro.

Odkar ve, da ima v Avstraliji vnuka, je bila njena največja želja, da bi ga enkrat videla. Že šest let je članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, za njih se je 8. januarja 2008 zgodil čudež, dopolnil pa ta ponedeljek zjutraj, ko sta si Veronika in njen dolgo iskani vnuk Marc končno padla v objem. Našla naj bi se z njihovo pomočjo, dejstvo pa je, da se je močna želja po snidenju uresničila predvsem zaradi vztrajnosti in upanja tako babice kot vnuka.

Zgodba o Mirku

Začetek je podoben tistim začetkom zgodb, ko so se Slovenci 's trebuhom za kruhom' odpravili v Avstralijo. Veronikin edinec Mirko je namreč okoli leta 1960 odšel v Avstralijo, tam spoznal Lorraine in leta 1964 se jima je rodil sin Marc. Še preden je Marc dopolnil dve leti, je Mirko umrl v prometni nesreči. Njegova žena je bila Avstralka, ki ni znala slovensko in sled za njo in Veronikinim vnukom se je sčasoma izgubila. Lorraine je spoznala novo ljubezen, zanosila, znova pa je vmes posegla usoda – še ena prometna nesreča. Tako je Avstralka že drugič na krut način ostala brez moškega v svojem življenju. Čez nekaj let se je njeno življenje umirilo, vnovič se je poročila in odselila. Potem se je za njo izgubila vsaka sled. Veronika ni vedela, je snahin novi mož njenega vnuka posvojil in mu dal svoj priimek, ali je vnuk ohranil očetovega. Leta in leta ga je iskala, vendar brez uspeha.

Direktorica za stike z javnostmi zgoraj omenjene cerkve v Ljubljani Dora Glassford Cimerman razlaga: »Ko se je Veronika včlanila v našo cerkev, smo tudi drugi člani začeli z iskanjem, vendar brez uspeha. Leta 2006 pa sta prišli na misijon starejši sestri Rodabough in Ashton, ki sta odprli v cerkvi še Center za družinsko zgodovino, in septembra še istega leta je sestra Rodabough dala na eno od cerkvenih medmrežnih iskalnih strani poizvedbo o Veronikinem vnuku. Letos je Veronikin vnuk to poizvedbo našel in po več kot štiridesetih letih se je iskanje zaključilo.«

Marc ima sina

Veronikin izgubljeni avstralski vnuk Marc je lani dopolnil 43 let. Iz prvega zakona ima že skoraj osemletnega sina Andreasa, ki z bivšo ženo živi v Kaliforniji, tako da ga Marc vidi enkrat, dvakrat na leto. Želi, da bi njegov sin spoznal svojo slovensko prababico. Marc dela na eni glavnih avstralskih televizij kot menedžer v tehničnem sektorju. V Avstralijo se vrača v ponedeljek – ravno zaradi službe, vendar že v jeseni načrtuje vrnitev v Slovenijo. Trenutno z babico komunicira s pomočjo Dore, razmišlja pa tudi o urah slovenščine. Veronika gleda nanj s solznimi, a ponosnimi očmi, saj mladostni Marc prekipeva od energije, ne more skriti avanturističnega duha, ki še posebej pride do izraza, ko beseda nanese na smučanje. Oči se mu zaiskrijo, najbolj pa ga razveseli novica, da je do Krvavca slabih dvajset minut in da Slovenci ravno tako poznamo deskanje na snegu.

Vesel je, da so se stvari iztekle tako, kot so se. Srečen, da je spoznal babico. Prvič se ne počuti kot prazna školjka, čeprav po materini strani ima in pozna sorodstvo. Poudari, da se del njega že vse življenje čuti Slovenca, je pa zanimivo, kako se prijatelji radi pošalijo, da ni ravno 'dober Avstralec'.

Vnukovo iskanje

Z iskanjem babice je začel intenzivneje, ko je dopolnil osemnajst let. Prej je mamo veliko spraševal, a mu ta ni bila ravno v pomoč: »Vedno se mi je zdelo, da del mene ni popoln, da nekaj manjka. Vedno me je zanimalo vse v zvezi z mojim očetom. Star sem bil komaj dve leti, ko je umrl, mama pa je izgubila stik z njegovo mamo, mojo babico. Vedel sem, da je babica Slovenka, ne pa, ali je sploh še živa. Na začetku je bilo iskanje težje, potem pa je z razvojem interneta postajala zadeva v tehničnem smislu iz leta v leto lažja. Nikoli pa nisem obupal.«

Marc je lani avgusta svojo babico že iskal po Sloveniji, a zaman. Takrat namreč ni živela na sedanjem naslovu, na prejšnjem pa mu niso znali pomagati. Povpraševal je tudi v očetovi rodni vasi, v Markovcih pri Ptuju, a ni dobil nobene prave informacije. Še vedno ni vedel, je še živa ali ne. Tako se je pač vrnil v Avstralijo. Njegov prijatelj pa je pred kratkim - bolj za šalo kot zares, med iskanjem svojih prednikov v mormonski računalniški bazi odtipkal njegovo ime in odkril poizvedbo. Sestri Rodabough, ki se je v tem času vrnila v Utah, je Marc takoj poslal elektronsko sporočilo, da iščejo njega. Zadeva se je začela odvijati z bliskovito hitrostjo. Ker so mu sporočili, da je babica stara že oseminosemdeset let in je v tem času zbolela, je Marc ob prvi priložnosti vzel dopust in odletel v Slovenijo.

Njegov obisk, predvsem pa misel na to, da je končno našla vnuka, na Veronikino zdravje vpliva blagodejno. Njen obraz vsak dan lepša nasmeh in če bo zdravje zdržalo, bo kmalu spoznala tudi svojega pravnuka Andreasa.