Če ni komu plačati

Še ena prestolnica, na kar nihče noče zaračunati spanja.

Najbrž bomo izpadli kot nekakšni zalezovalci litvanskih prestolnic, saj smo že odkrili sedanje, predvojno, srednjeveško … navsezadnje pa še prvo glavno mesto, ki so ga Litvanci zabeležili kot takega. Ta se je nahajal na območju današnje majhne vasice Kernave. Tam so menda v 13. stoletju kronali njihovega edinega kralja Mindaugasa. Kaj je za videti? Niso ravno Niagarski slapovi, videti pa je pet, kakih 50 do 100 metrov visokih vzpetinic, na katerih so bile v srednjem veku utrdbe. Muzej, kjer je menda videti nekatere izkopanine, je bil v nedeljo zaprt. Je bil pa zato odprt lov na litvanska brezpotja. V nadaljevanju smo si za spremembo izbrali ceste, ki so na zemljevidu narisane z rumeno. Da malo vidimo podeželje. Navadne vasi, kjer ni nobene turistične scene. Vozili smo se bolj ali manj vzporedno z avtocesto, le okrog 25 kilometrov severneje in veliko bolj po sistemu gor-dol ter z ovinki. Kot bi šel iz Kranja čez Podnart v Radovljico. Mislili smo si, da bo naša cesta kaj podobnega … Napaka. Slabe ceste, kup makadamov in predvsem veliko počasnejša vožnja. Zato svetujem, da v vzhodnoevropskih državah praviloma ne uporabljate lokalnih cest.

Nenazadnje smo le našli neki kamp (vsaj tako je pisalo v našem katalogu), ki je bil, bolj kot to, neke vrste otroško letovišče. Veliko majhnih hišic, ob začetku katerih je bila večja stavba namenjena jedilnici, avditoriju in tem zadevam … Kup šolske mladine s prfoksi. Z Aljažem sva komaj odkrila nekoga, ki bi bil lahko človek z recepcije. Precej smo telovadili in se nič razumeli. O.K., mi bomo tamle ob parkirišču postavili šotore, jutri plačamo in gremo. Toalete? Aha, tu v veliki stavbi. In ko smo zjutraj iskali recepcijo, oziroma nekoga, da bi mu plačali, nismo imeli te sreče. Ni nam preostalo drugega, kot da se podamo novim dogodivščinam naproti. (prihodnjič: Hrib s križi)