Nominator 286

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 25. januar 2008 / 06:00

Kot že leto poprej nas je oni dan, bilo je okoli novega leta, Peternelov Janez povabili v majhno vasico, zaselek Globoko, na domačijo Barbana, kjer diši po senu in konjih.

Tisti dan, večerna zarja je že obsijala gore, s Podvinskega klanca je bil očak Triglav videti še mogočnejši in čarobno privlačen, se je napovedoval s kulturo in prijateljevanjem obarvan večer. Na dvorišču domačije, pred »štalo«, v kateri se ima lepo petnajst konjičev, hlev so Peternelovi poimenovali po kobili, lipicanki Barbani, ki so jo kupili leta 1994, je iz sodov, naloženih z drvmi, presketal ogenj in dišalo je po marsičem domačem. Najprej po čaju, medici in drugih žganicah. Urna in prijazna Lectarjeva natakarja pa sta ponujala še kuhano vino, ocvirkovko, zas´ko in klobase, iz toplega kotlička pa je vabil vonj obare in golaža. Praznik. Gostitelj Janez Peternel nas je, prepoln energije, najprej povabil v »konjsko sobo«, ki jo je dal leto prej čudovito obnoviti in zasluži občudovanje ter kompliment. Tudi tam je zadišalo po nekaj domačih kulinaričnih dobrotah. In po usnju. Ter po tistem konjskem vonju, ki se ti preprosto dopade ali pa ti zaradi njega ni ne do konj ne do hleva. Umetnici, slikarki Poloni Šarc iz Mošenj, sicer Ljubljančanki, sta se tokrat s svojim pogledom na umetnost pridružila še Tržičan, fotograf Milan Malovrh in simpatična slikarka Maja Finec iz Arje vasi. Vsem trem razstavljavcem je skupen avtorski naslov. Konj oziroma še bolj natančno lipicanec. Skupen jim je prav tako galerijski prostor. Le da si je Milan Malovrh za svojo tokratno kuliso izbral kar hlev. Fotografije konj je izobesil med Peternelovo čredo v »štali«. Doživeto. Fotografski pogled na tega ponosnega lepotca, žival, o kateri se kramlja od Bruslja do Ljubljane in Dunaja, je bil tako opremljen še »zvočno« in zaznavno z vonjem. Odlična ideja in imenitna fotografova pripoved. Del galerije v konjski sobi je ob Poloni Šarc, ki se predstavlja z domišljijsko barvno zgodbo, fantazijskim koloritom belega vranca, pripadel Maji Finec, absolventki veterine, ki se je v konjeništvo zaljubila že v zelo mladih letih. Celo tako zelo, da je premišljevala, naj za študij izbere likovno umetnost, s katero se uspešno ukvarja prav tako od malega, ali veterino, ki je naposled prevladala. Ne pa povsem, saj Maja še naprej živi življenje ob konju in dveh kobilah, Famosi in Thais. Za šport in zdrav duh. Vse to pa nadgrajuje še strokovno, saj je članica nadzornega odbora v Združenju rejcev lipicancev Slovenije, katere član je tudi Vzrejna hiša Barbana Janeza Peternela. Tudi življenje oblikovalke in slikarke Polone Šarc je povsem prepleteno s konjeništvom, konji in tematiko lipicancev. Minulo leto je odmevno razstavljala prav v Lipici. Prva pa se je poslovno odzvala s humanim odnosom do ostarelih tekmovalnih konj. S prijateljico in zdaj poslovno partnerko, Radovljičanko Sašo Krainer sta pred nedavnim odprli prvi »hotel« za ostarele konje. V njun hlev so ozaveščeni in odgovorni ljubitelji konj in konjeniškega športa že pripeljali 18 konj, tudi iz Trsta in Rima. Polona in Saša še vedno jahata, nekaj malega tekmujeta, a pravita, da s konji delata na zdrav način.

Ker se je tisti večer veliko govorilo o konjih in smo se pravzaprav zbrali tudi zaradi te občudovane živali, nas je zbrane pozdravil tudi predsednik Konjeniške zveze Slovenije, Radovljičan Bogomir Vnučec, lani izvoljen za svetnika v Državni svet. V družbi simpatične družine, žene Karmen, najmlajšega sina Marcela in hčerk Žane in Maruške, je na kratko predstavil konjeniški šport in dejavnost zveze ter zaželel uspešnega dela in dobrih rezultatov tudi gostitelju Janezu. Bogomir Vnučec, te dni »popularen« zaradi obpolitične dejavnosti kot prvi nadzornik Casinoja Bled, je bil v prejšnjem sklicu poslanec Državnega zbora, vmes pa se mu je zgodila tudi menjava stranke. Pravi, da je zdaj politik po poklicu, kot zdaj žena Karmen, sicer pravnica, skrbi za kozmetični salon. Skupaj so bili videti imenitni. Imenitno pa je bilo slišati nekaj spodbudnih misli, ki jih je svojemu zetu Janezu Peternelu namenil Jože Andrejaš, lani predsedniški kandidat, kmalu zatem pa izbran za predsednika gorenjske podružnice društva Bravo, društva za pomoč otrokom z disleksijo. Povedal je kako gre življenje in da je sestavljeno iz majhnih stvari. Razmišljal je, da je nova Peternelova »štala« za štiri konje sicer majhna, ampak za družino in domačijo velika stvar in nova priložnost. Jože Andrejaš, ki z ženo Lili vodi gostilno Lecter v Radovljici, je zaigral dve na orglice – ustno harmoniko. Navdušujoče. Aplavz. Tudi hči Nina s sinom Primožem in možem Janezom je bila videti navdušena. Si pa Lecterjev Jože že zdaj zasluži aplavz za izziv, ki si ga je zadal z nastopom na letošnjem predizboru za EMO 08, kjer bo nastopil v duetu z Coletom Morettijem s skladbo z naslovom Dober planet. Naj jima uspe. Kot je Coletu in njegovemu 1X Bandu s tisto nepozabno Tih deževen dan daljnega leta 1993. Cole in predsednik bosta pela in igrala pod številko pet. Si predstavljate, da zmaga predsedniški kandidat? Jaz pa skoraj odločen, da se končno naučim jahati, ha.