V spomin: Ivan Cankar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 23. januar 2008 / 06:00

(1942-2008)

Letos bo minilo že 90 let od smrti našega največjega pisatelja. Prejšnji torek, 15. januarja, pa je v svoji lepi leseni hiši na finskem podeželju severno od Helsinkov umrl njegov soimenjak in po skupnih prednikih tudi daljni sorodnik Ivan Cankar, gorenjski rojak. Po stroki je bil fizik in strokovnjak za računalništvo, po širini svojega značaja, svetovljanski razgledanosti in izjemni narodni zavednosti pa eden tistih Slovencev, ki nas zastopajo po svetu kot nekakšni neuradni, a nadvse žlahtni ambasadorji.

Rodil se je 11. marca 1942 na Selu pri Žireh. Bil je eden tistih otrok, ki jih je vojna še posebej prizadela. Očeta, ki je bil pri domobrancih, so mu zmagovalci konec maja 1945 pobili v neki grapi pri Škofji Loki. V tem mestu je pozneje sam hodil v gimnazijo, v loškem internatu pa je stanoval skupaj s sošolko Spomenko Hribar, ki je očeta izgubila na drugi strani in v drugih krajih. Na ljubljanski univerzi je študiral tehnično fiziko in se po diplomi zaposlil v podjetju Intertrade, ki je bilo že tedaj povezano z velikim IBM. Usoda je hotela, da je nato vse življenje preživel v tej globalni računalniški družbi, največ v njeni podružnici v Helsinkih, več let pa tudi v njeni evropski centrali v Parizu. Tam je nastal najin najdaljši pogovor, objavljen v Gorenjskem glasu (Gorenjec v Parizu, 28. aprila 1995).

Ko je bil še v Ljubljani, je na Institutu Jožef Štefan spoznal Finko Leeno. Zaljubila sta se in bila postavljena pred preprosto, a težko izbiro: ali živeti v njegovi ali v njeni deželi. Zmagala je ona in tako je leta 1969 odšel z njo v Helsinke. Tu sta se jima rodila sinova Miha in Niko. Nenavadna, a zgledna je bila jezikovna komunikacija v tej simpatični družini. Starša sta med seboj ves čas govorila po angleško, v jeziku, v katerem sta se spoznala. Mati se s sinovoma pogovarja po finsko, oče pa se je ves čas po slovensko. Kadar prideta k stricu in sorodnikom, ki še vedno živijo na Selu, se z njimi brez težav sporazumeta v očetovem jeziku.

Ivan je bil svetovljan, hkrati pa izjemno navezan tako na svoje slovensko kot na finsko domovanje, z občutkom za posebnosti obeh. Konec leta 2005 se je upokojil. Nadejal se je, da bo preostala leta preživel z ženo, sinovoma in tremi vnuki, pa s številnimi knjigami, ki so se nabrale v njegovi veliki knjižnici. A je bil kar naenkrat odpoklican iz tega v neki drugi svet. Tako nenadoma, da tisti, ki smo ga poznali in imeli radi, tega kar ne moremo dojeti …