V spomin: Ivan Cankar

(1942-2008)

Letos bo minilo že 90 let od smrti našega največjega pisatelja. Prejšnji torek, 15. januarja, pa je v svoji lepi leseni hiši na finskem podeželju severno od Helsinkov umrl njegov soimenjak in po skupnih prednikih tudi daljni sorodnik Ivan Cankar, gorenjski rojak. Po stroki je bil fizik in strokovnjak za računalništvo, po širini svojega značaja, svetovljanski razgledanosti in izjemni narodni zavednosti pa eden tistih Slovencev, ki nas zastopajo po svetu kot nekakšni neuradni, a nadvse žlahtni ambasadorji.

Rodil se je 11. marca 1942 na Selu pri Žireh. Bil je eden tistih otrok, ki jih je vojna še posebej prizadela. Očeta, ki je bil pri domobrancih, so mu zmagovalci konec maja 1945 pobili v neki grapi pri Škofji Loki. V tem mestu je pozneje sam hodil v gimnazijo, v loškem internatu pa je stanoval skupaj s sošolko Spomenko Hribar, ki je očeta izgubila na drugi strani in v drugih krajih. Na ljubljanski univerzi je študiral tehnično fiziko in se po diplomi zaposlil v podjetju Intertrade, ki je bilo že tedaj povezano z velikim IBM. Usoda je hotela, da je nato vse življenje preživel v tej globalni računalniški družbi, največ v njeni podružnici v Helsinkih, več let pa tudi v njeni evropski centrali v Parizu. Tam je nastal najin najdaljši pogovor, objavljen v Gorenjskem glasu (Gorenjec v Parizu, 28. aprila 1995).

Ko je bil še v Ljubljani, je na Institutu Jožef Štefan spoznal Finko Leeno. Zaljubila sta se in bila postavljena pred preprosto, a težko izbiro: ali živeti v njegovi ali v njeni deželi. Zmagala je ona in tako je leta 1969 odšel z njo v Helsinke. Tu sta se jima rodila sinova Miha in Niko. Nenavadna, a zgledna je bila jezikovna komunikacija v tej simpatični družini. Starša sta med seboj ves čas govorila po angleško, v jeziku, v katerem sta se spoznala. Mati se s sinovoma pogovarja po finsko, oče pa se je ves čas po slovensko. Kadar prideta k stricu in sorodnikom, ki še vedno živijo na Selu, se z njimi brez težav sporazumeta v očetovem jeziku.

Ivan je bil svetovljan, hkrati pa izjemno navezan tako na svoje slovensko kot na finsko domovanje, z občutkom za posebnosti obeh. Konec leta 2005 se je upokojil. Nadejal se je, da bo preostala leta preživel z ženo, sinovoma in tremi vnuki, pa s številnimi knjigami, ki so se nabrale v njegovi veliki knjižnici. A je bil kar naenkrat odpoklican iz tega v neki drugi svet. Tako nenadoma, da tisti, ki smo ga poznali in imeli radi, tega kar ne moremo dojeti …

  

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Rekreacija / / 16:40

Razglednik, kjer domujejo škrati

Rudnica (946 m n. m.) – Kljub nizki nadmorski višini je zaradi svoje središčne lege med Spodnjo in Zgornjo Bohinjsko dolino razglednik prvega razreda.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Včasih je ravno obratno

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Nevihta sladkih rož

Pa smo jo dobili: antologijo slovenske poezije 20. stoletja, 372 pesmi 103 avtorjev na 650 straneh. Nevihta sladkih rož je naslov te imenitne knjige, pesmi je izbral in uredil Peter Kolšek, izdala Štu...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Sedmica: Na robu kulturnega

Hm. Stanje duha v Sloveniji ni bistveno drugačno, kot je bilo v prejšnjem stoletju. Recimo. Če bi si želeli na Blejskem otoku baročno cerkvico, postavljeno na gotskih temeljih in posve...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Med sosedi 23

Sredi preteklega tedna je avstrijsko Ustavno sodišče objavilo nove odločbe o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, s katerimi razširja seznam krajev, v katerih bi morale stati dv...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Iz starih časov: Lačne terice

Delo teric je bilo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči. Eno od zgodb nam je ohra...