Učenje odgovornosti (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / sreda, 23. januar 2008 / 06:00

"Napake ne obstajajo, niti naključja. Vsi dogodki so blagoslovi, dani, da se iz njih učimo." (E. K. Ross)

Iz strahu, da naši otroci ne bi bili odgovorni in da bi si to kasneje kot starši kdaj očitali, pogosto pretiravamo s kazanjem na otrokove napake in njihovo popravljanje. Tako se prevečkrat zgodi, da otroci zaradi ljubega miru in zaradi naših pridig naredijo nekaj, kar sami od sebe najbrž ne bi. Tako na neki lažen način prevzemajo odgovornost. Lažen zato, ker je v samem dejanju, ki ga otrok naredi samo zaradi nas, premalo njegovega zavedanja. Do tega pa ne pridejo, ker jemljejo napake kot nekaj grdega in se nočejo slabo počutiti. Za otroke je pravi balzam, če imajo občutek varnosti in vedo, da lahko delajo napake. Danes pa se največkrat srečujemo z dvema skrajnima oblikama obnašanja. Na eni strani so otroci, ki se bojijo delati napake in se velikokrat rajši ne lotijo določenih nalog, ker niso prepričani vase in nočejo delati napak. Bojijo se posmeha, občutka, da niso dovolj dobri, in se lotevajo pretežno nalog, za katere so vnaprej prepričani, da jih bodo zmogli brez napak in možnosti poraza. Na drugi strani pa imamo otroke, ki nimajo v sebi niti malo samokontrole, ne vidijo svojih napak in so kmalu zadovoljni s svojim delom, tudi če je narejeno površno. Poleg tega zelo radi za svoje napake krivijo druge, bodisi vrstnike ali odrasle ljudi. Manjka pa zlate sredine – vedenja, ki izraža otrokovo zaznavanje napak, in željo, da bi jih popravil. Resda tega ne moremo pričakovati prav v zgodnjih letih, saj je takrat za otroke značilno, da se učijo s posnemanjem drugih in da občutek za lastno osebnost šele pridobivajo. Da lahko popravljaš svoje napake, moraš znati tudi logično razmišljati in sklepati, tega pa malčki prav gotovo ne znajo v takšni meri kot starejši otroci. Zato je prav, da to vemo, ko od otrok pričakujemo odgovorno vedenje. Učenje odgovornosti je proces, pri katerem bodimo starši v spodbudo in pomoč.