Kocka je padla

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 23. januar 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 13. junija

Pogledam na uro in iz postelje me sestreli kot iz topa. Na »cagerju« je deset, ob devetih pa sva bili z Mišo, Andrejevo sestro, zmenjeni za sprehod. Pokličem jo po telefonu in se ji opravičim. Pripravljena me je počakati še petnajst minut in zdaj hitim ko strela; spijem sok, umijem si zobe, vse drugo bo moralo nekoliko počakati, med tekanjem sem in tja po stanovanju se oblečem, v Vesolju spijem jutranjo kavico (in si pošteno opečem jezik), tega obreda pač ne morem spustiti, se usedem na kolo in oddrvim v Rožno dolino. Če gospod poznejših srednjih let ne bi spretno odskočil, bi ga povozila pet metrov od vhoda v palačo predsednika države. Mimogrede se mu opravičim in natanko trinajst minut čez deset pozvonim na Mišina vrata. Tale naglica je bila pa rekordna.

Ne glede na to, da poznava Rožnik kot lasten žep, z Mišo zaideva v neko grapo in prideva na vrh po najbolj strmi poti, ki je mogoča. Vsaj po mojem mnenju je to najbolj strma pot na Rožnik. Pod nama žarijo v soncu strehe starega mestnega jedra. Oh, kako zelo rada imam Ljubljano (in Slovenijo in ves svet in življenje).

Ob dveh me po telefonu pokliče Tina. Ima tako prestrašen glas, da mi je takoj jasno, koliko je ura. Po kapljicah izvem, da je Bojan, moj »predstavnik« za stike z medicinskim osebjem na Golniku, govoril z zdravnikom in da je po zdravnikovih besedah moje zdravstveno stanje precej klavrno. Pravzaprav naj bi bilo moje zdravstveno stanje zelo slabo. Čeprav naj bi bilo po drugi strani res tudi to, da so imeli na Golniku že hujše primere, kot je moj. Ja, bi rekla, da so se morali v svoji poklicni praksi na Golniku srečati s hujšimi primeri od mojega, saj sem polna energije in me tako rekoč razganja od zdravja. Kaj zdravniki vidijo na moji rentgenski in krvni sliki, je zame drugotnega pomena in mi je malo mar. Tino potolažim, da ne mislim umreti ne jutri, ne pojutrišnjem, ne prihodnje leto, niti prihodnjih trideset let ne, in da sama zagotovo najbolje vem, kako se počutim, vsekakor pa vem o svojem počutju več kot nekdo, ki me opazuje od zunaj in od daleč. Pa še sto odstotno zaupam vase. Se pravi, zaupam v svojo neizmerno voljo in željo živeti.

Četrtek, 14. junija

Z Golnika prejmem pismo in kocka je padla. V pismu med drugim piše, da imam adenokarcinom desnega zgornjega pljučnega režnja in adenokarcinozo plevre T4N2MO. Slednje pomeni, da imam najvišjo stopnjo lokalne razširjenosti raka na pljučih, zaradi česar operacija ne pride v poštev. Edino, kar lahko uradna medicina v teh okoliščinah poskusi oziroma, edino, kar je smiselno poskusiti, je kemoterapija. Če bo šlo, bo šlo, če ne, pa ne. Da se razumemo, tako misli nekdo, ki ima moje življenje v rokah poklicno. Kar se mene same tiče, pa vem, da mi bo kemoterapija sto odstotno uničila metastaze ali kar koli že imam v plevri. Vprašanje, ki je na mestu, je: kaj in kako po kemoterapiji? (Se nadaljuje.)