Notranjka na Gorenjskem še vedno dela zobotrebce

Lojzka Lazar z Zgornje Dobrave se je že v otroških letih doma na Notranjskem naučila izdelovati zobotrebce. Tudi zdaj, ko ima že skoraj triinosemdeset let in je že več kot pol stoletja na Gorenjskem, jih še vedno rada dela.

Zgornja Dobrava – Na Notranjskem je bilo nekdaj izdelovanje zobotrebcev, kuhalnic in lesenih žlic pomembna in dobro razvita dejavnost. Tudi pri Lojzki doma, v številni družini z devetimi otroki pri Sv. Vidu nad Cerknico, so se pozimi preživljali z izdelovanjem zobotrebcev. »Otroci smo jih delali po cele dneve, le v nedeljo smo bili prosti. Ko smo jih naredili dovolj, smo jih posušili na kmečki peči in jih lepo zvezali v butarice. Potem jih je oče zložil v nahrbtnik, odšel zdoma in dokler ni prodal vseh, se ni vrnil domov. Včasih je hodil po ves teden, tudi na Gorenjsko je zašel,« pravi Lojzka, ki se še dobro spominja dni pred božičem. »Takrat smo naredili veliko zobotrebcev in ko jih je oče prodal, smo vedeli, da si bomo lahko privoščili potico.«

Lojzka je še zelo mlada, pri štirinajstih letih, začela služiti kot »dekla« pri kmetih. S trebuhom za kruhom je 1952. leta odšla tudi na Gorenjsko, kjer je potlej med drugim delala v gostilni pri Kunsteljnu v Radovljici in v Plamenu. Stanovala je v Kropi, zdaj je že dvajset let na Zgornji Dobravi. »Tu je lepše, ker je več sonca,« pravi Lojzka, ki ob večerih še vedno rada izdeluje zobotrebce. Tisti dan, ko smo jo obiskali, je že zjutraj odšla v gozd po leskovo palico, jo razžagala na kose, potlej vsak del razcepila na debelino zobotrebcev, jih nazadnje oblikovala še s posebnim nožkom in jih nato povezala v butarice. En nožek je prinesla od doma, ostale so ji naredili mojstri na Gorenjskem, v njeni zbirki orodja so še osla za brušenje nožkov in merica za dolžino zobotrebcev. »Za zobotrebce je najboljši leskov les. Če je še »frišn«, se tudi lepo cepi in oblikuje,« pravi in poudarja, da je pri delu potrebne veliko natančnosti. Zobotrebci morajo biti špičasti in ne preveč debeli. Nikoli jih ni prodajala, rada pa jih je komu podarila ali z njimi poplačala kakšno storitev. Še zdaj so na Dobravi in v Kropi družine, ki ne marajo kupljenih zobotrebcev, ampak imajo najraje Lojzkine.

Navajena je skromnega življenja, tudi zdravje ji še kar dobro služi, le malo slabše sliši. Rada gre na sprehod po vasi, na izlet z invalidi ali upokojenci, nauči se tudi kakšno pesmico, da jo deklamira na proslavi. Enkrat na leto obišče Notranjsko, kjer živijo še štiri sestre in dva brata.