Olimpijske igre niso zgolj sanje

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Kranj / torek, 22. januar 2008 / 06:00

Kranjčan Anže Šetina je eden naših prvih tekmovalcev v bobu in skeletonu, v svoji drugi tekmovalni sezoni pa že dosega rezultate, s katerimi si obeta napredek in nastop tudi na olimpijskih igrah.

Kranj – Tekmovanja v bobu imajo po Evropi in v ZDA že lepo tradicijo, po filmu o pogumnih Jamajčanih pa so se tega športa pogumno lotili tudi v nekaterih drugih državah. Pri nas so bili do pred dveh let poskusi o slovenski bob reprezentanci bolj jalovi, pred slabima dvema letoma pa je trener in hkrati predsednik bob in skeleton zveze Matej Juhant začel uresničevati idejo o slovenski reprezentanci v bobu. Na testiranja so prišli prvi pogumni fantje in dekleta, ki so v lanski in tej sezoni začeli nastopati tudi v evropski konkurenci. Med najuspešnejšimi je 21-letni Kranjčan Anže Šetina, ki zadnje čase še boljše rezultate kot v bobu dosega v skeletonu.

Atletiko treniraš že kar nekaj let, sedaj tekmuješ še v bobu. Kako kombiniraš oba športa?

»Res sem atlet že osem let, to pa je zelo pomembno tudi pri bobu, saj je atletika skorajda predpogoj za tekmovanje v bobu. Predvsem zato, ker je treba imeti veliko moč in hitrost. Da se poskusim v bobu, sem se odločil zato, ker je to res atraktiven šport, ker je hiter, ker je precej adrenalina. Zame je bil nov izziv, saj sem tekmoval že v reliju, vozim tudi motor in uživam v hitrosti. V začetku, lansko sezono, me je malce oviralo, ker sem bil prelahek, sedaj imam nekaj kilogramov mišične mase več in to se že pozna. Sicer pa vztrajam tudi pri atletiki, tečem na 100 in 200 metrov.«

Naša reprezentanca v bobu je predlani jeseni začela zelo skromno, celo brez svojega boba. Kako je sedaj?

»Še sedaj lahko rečem, da je organiziranost precej na začetku. Večino stroškov treningov in tekmovanj si plačujemo sami, sponzorjev je malo, še ti so večinoma manjši, in denar, ki ga dobimo, takoj porabimo. Smo pa prišli do svojega boba dvoseda, poleg tega si ga je kupila še ena od tekmovalk, enega pa smo si sposodili od Srbov. Tako lahko treniramo in tekmujemo s tremi bobi. Poleg tekem v bobu imam še precej več tekem v skeletonu.«

Kakšna je razlika med tekmovanji v bobu in skeletonu?

»V bobu tekmuje ekipa oziroma dva, v skeletonu tekmujem sam. Če naredim primerjavo glede na tekmovalno vozilo, pa je še najboljša, če rečem, da je bob avto, skeleton pa je motor. Hitrosti so povsod podobne, tekmujemo na istih stezah, je pa nekaj več adrenalina v skeletonu. V skeletonu si tudi bolj odvisen od samega sebe, če gre kaj narobe, ne moreš dolžiti nikogar drugega … Z nastopanjem v skeletonu sem začel čisto po naključju, vendar pa mi je bilo takoj všeč in ker sem šprinter, so se hitro začeli dobri rezultati. Mislim, da bo tudi normo za nastop na olimpijskih igrah zame precej lažje narediti v skeletonu kot v bobu. Normo namreč lahko narediš z uspešnim zbiranjem točk v interkontinentalnem, evropskem in svetovnem pokalu.«

V kakšnih pokalih si že tekmoval?

»Sedaj tekmujem le še v interkontinentalnem in evropskem pokalu, vendar pa računam, da bom v naslednji sezoni zbral že dovolj točk za nastop tudi v svetovnem pokalu. Je pa to omejitev, saj ko enkrat začneš nastopati v svetovnem pokalu, v tisti sezoni ne moreš več nazaj na tekme interkontinentalnega in evropskega pokala.«

Koliko vas je trenutno slovenskih tekmovalcev v bobu in skeletonu?

»Trenutno smo v bobu štirje, ki nastopamo v moški reprezentanci, in štiri ženske. V skeletonu pa smo trije moški in ena ženska. Zanimivo je, da je v ekipi že prava konkurenca, tudi medsebojno tekmovanje.«

Katera bob steza vam je najbližja za treninge in tekmovanja?

»Najbližji je Königsee pri Salzburgu, pa tudi Innsbruck. Sicer pa je v Avstriji kar šest stez. Če vemo, da je vseh skupaj na svetu šestnajst, je to kar veliko in za nas predvsem ni daleč.«

Ali veš, kaj se dogaja z olimpijsko bob progo v Sarajevu?

»Letos so menda imeli na njej poletno tekmovanje z rolerji, jaz pa steze nisem videl, čeprav se o njej s tekmovalci iz bivše Jugoslavije večkrat pogovarjamo.«

Imaš pri domačih razumevanje za svoj adrenalinski šport?

»Brez tega bi šlo težko, saj večino stroškov pokrivam sam. Ati mi večkrat posodi kombi in da tudi denar za bencin. Druge stroške pokrivam sam, odvisni pa so predvsem od tega, kje je tekma. Če je blizu, je to tristo evrov, če je dlje, je pač več. Prijatelj mi je kupil čelado, Nes nas je oblekel, imam tudi majhno navijaško skupino, ki me spremlja po tekmah. Tudi punca je že bila z menoj na tekmi, mami, ki jo je na začetku zelo skrbelo, je ugotovila, da ni tako zelo nevarno in je ne skrbi več toliko.«

Se ne bojiš poškodb?

»Videl sem sicer že nekaj nesreč, tudi ena od naših tekmovalk je dobila pretres možganov, lahko se dobijo opekline po hrbtu, videl sem Korejca, ki je ostal brez čelade in dobil šive po čeljusti. Vendar mene to ne skrbi, zaenkrat sem imel le nekajkrat malce obtolčene rame.«