Sodobni "Trije prašički"

Besedilo: Mali Brat
Kategorija: Humor / petek, 11. januar 2008 / 06:00

Prvak Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič pl. bo izdal novo, posodobljeno pravljico o treh prašičkih. Naslov ji bo Dva pujska, pa še pujsa za po vrh.

Ob dogodkih, ki so minuli konec tedna z bliskovito naglico prihajali iz Slovenske nacionalne stranke, je te dni v javnost pricurljala še ena presenetljiva vest. Mali brat sem namreč povsem po naključju izvedel, da Zmago Jelinčič pl. že nekaj časa piše novo, posodobljeno verzijo priljubljene zgodbice o Treh prašičkih, sicer stare angleške ljudske pravljice. Menda je pravljica z naslovom Dva pujska, pa še pujsa za po vrh tik pred izidom. Seveda smo poklicali pisca Zmagota, zakaj se je lotil tega zahtevnega dela, zanimalo pa nas je predvsem, zakaj prejšnja pravljica ni bila dobra. »Seveda prejšnja pravljica ni bila dobra. Preveč je romantična in za današnji čas, ko so se ženske uspele preriniti v vse pore družbenega življenja, povsem neprimerna. Zato sem dodal pujsko, hkrati pa sem volku namenil bolj pozitivno vlogo, saj je samo on tisti, ki lahko ve, kako se kateri stvari streže, kaj je in kaj ni dobro,« je povedal Jelinčič in dodal, da je v pravljico nujno dodati imena. Češ naj se ve, kdo je kdo. »Sicer pa vam lahko po elektronski pošti pošljem osnutek, pa naredite primerjavo. In je poslal.

Zmago je zgodbico spremenil že na samem začetku. Stavek »Nekoč so živeli trije prašički« je ostal, nadaljevanje »najstarejši je bil pameten in delaven, druga dva pa sta bila lahkomiselna in lena« pa je spremenil v »oba pujsa in pujsa so bili navadni izdajalci, pameten in delaven pa je bil samo volk«. Vsi trije so imeli enako težavo: kako se ubraniti hudobnega volka, ki je živel v bližnjem gozdu in jih je nad vse rad strašil ... je Zmago zamenjal, v »vsi trije so imeli enako težavo: bilo jim je preveč fino, prijazni volk iz stare ljubljanske družine je vseskozi skrbel za njih, jih ujčkal in crkljal, oni pa so mu vrnili z izdajo.« In tako naprej …

Če strnemo zgodbico, pujska in pujsa so se odločili, da volka ne marajo več, da bodo iz skupne hišice šli na svoje. Vsak si je sezidal svojo hišico. Prvi, po imenu Saško, najiznajdljivejši med njimi, je zgradil zidano hiško, drugi, Boštjan po imenu, je zgradil leseno hiško, pujsa, Barbara po imenu, pa je zgradila najenostavnejšo iz slame. Volku Zmagotu to ni bilo všeč. »Za pujski stoji močna skupina, slišal sem, da bodo šli med konje, mogoče med krave ali pa kolibrije.« Vsekakor, da so se odrekli prašičjega roda.« Volk se je odločil, da bo vsem trem odpihnil njihove hišice, Lipa1, Lipa2 in Lipa3 imenovane. Prišel je do slamnate hišice. Sploh ni pihnil, samo rekel je: »Baba bejž,« in pujska Barbara je v strahu stekla k bratcu Boštjanu. Ta se je volku postavil po robu in rekel: »Motor, to sva midva pujska in najina pujsa, je iz naše skupne hišice odšel, ostala je samo stara karoserija volk.« Ta mu ni ostal dolžan: »Motor je od fičota in si ne boste mogli dosti pomagati.« In pujs in pujska sta morala it, fičota je namreč uradnik iz upravne enote takoj vzel iz prometa. Skrila sta se k Saškotu v zidano hišo.

Volk Zmago je zavpil čez Saškota: »Saškoooo, oooo Saško, se spomniš, kaj se je zgodilo s Saškotom leta 1993.« »Neeeee,« je odvrnil Saško. »Potem pa pojdi v Celjsko kočo in vprašaj Bojana, če si mogoče tam.« Saškotu ni bilo jasno, kako naj bo tam, če je pa tle. Tudi za ostala dva, pujsa in pujsko, je bilo to prezahtevno vprašanje. Pujski so se odpravili proti Celjski koči, volk Zmago pa je v njihovo hišico naselil nove pujske. In če boste naše tri pujske srečali kje na poti, potem Saškota še niso našli, pa Celjske koče tudi ne.