Dekliščine al` k`r neki

Ena je nevesta, druge pa medicinske sestre, hudičevke, starlete ...

Žejni! Lačni! Prehrambena taktika je bila kot običajno stvar dogovora vseh vpletenih …, oziroma smo po stari preverjeni metodi najprej potešili žejo in hkrati natakarja povprašali še po kakšni dobri restavraciji z avtohtono domačo hrano. Seveda smo ponavadi pokusili različne znamke in vrste domačih piv, katerih cene se v Litvi gibljejo od 2 do 6 litasov (od 0,55 do 1,65 evra), odvisno od znamke in kafiča. Našli smo fino gostilnico imena Čili kaimas (gre za verigo restavracij), opremljeno v slogu »domaaaače« in naročili nekaj finih primerkov hrane, od krače do nekakšnih piščančjih filejev, sam pa sem zmagal s tako imenovanimi cepelinai (angleško zeppelini), v krompirjevo testo zavitim faširanim mesom v omaki … Odlično, če pomislim, da sem jih naročil samo zato, ker sem velik ljubitelj nekdanje vrhunske rock skupine Led Zeppelin.

Sicer pa je Vilnius kar živahno mesto. Veliko se gradi, starejši del mesta je poln stojnic, ljudje hitijo po opravkih, ne manjka pa tudi turistov. V spomin in kasneje tudi na fotografijo so se mi vtisnile skupinice mladih punc, po pet, šest v skupini, ki so se potikale po mestu, s kakšnim šampanjcem v rokah, se fotografirale med seboj in sploh so bile zelo glasne. Ponavadi je ena izmed njih oblečena v belo, kot neke vrste nevesta, ostale pa so sexi medicinske sestre, hudičevke, starlete … Ustavljajo mimoidoče in ...., tudi mi smo naleteli na tako »patrolo«, punce pa so spraševale za kakšen denarni prispevek za mlado nevesto, ki naj bi se prihodnji teden poročila? Damo, če se bomo skupaj slikali! »Ja, seveda,« že pozirajo okrog nas. Klik, klik, nakar v polomljeni angleščini povedo še, da imajo dekliščino in da so se ga pač malo napile.

(naslednjič: Tarkai)