Stoletnica ljudske knjižnice v Kranju

Knjižnica Narodne čitalnice v Kranju je bila ena najimenitnejših društvenih knjižnic na Kranjskem. Najvažnejši datum v njeni zgodovini je bil 1. januar 1907, ko je začel veljati sklep, da se društvena knjižnica preimenuje v javno ljudsko knjižnico in začne s poslovanjem.

Priprave na ustanovitev čitalnice v Kranju so potekale od novembra 1862 dalje. Dogodki so si sledili zelo hitro. Pod okrožnico o nameravani ustanovitvi društva z dne 25. novembra 1862 se je podpisalo 72 navdušencev. Ustanovitveni sestanek društva Narodna čitalnica v Kranju je bil 29. januarja 1863 v Stari pošti. Za prvega društvenega predsednika je bil izvoljen Matej Pirc. Začetki društvene knjižnice so bili skromni, v prvem letu je društveni član v bralni sobi poleg nekaj knjig lahko prebiral 14 časopisov, ki si jih je lahko izposodil tudi na dom. Prvi društveni knjižničar je bil gimnazijski profesor Janko Pajk. Glavni namen knjižnice je bil izobraževanje in zabavanje ljudi. Posebnega pomena za knjižnico in knjižničarja so spremenjena društvena pravila iz leta 1883, v katerih se prvič izrecno omenja tudi knjižničar, ki »… preskrbljuje po odborovem sklepu in drži v redu časnike in knjige …«. Leta 1893, ko je Narodna čitalnica v Kranju praznovala tridesetletnico, je njena društvena knjižnica že imela fond z okrog 500 knjigami in 17 naročenimi časopisi. Društvo je v počastitev obletnice založilo in izdalo spominsko knjižico, ki jo je napisal Božidar Vodušek, z naslovom »Tridesetletnica Narodne čitalnice v Kranji«. V tem času je bila čitalnica najpomembnejše društvo v Kranju in trn v peti oblasti in še komu. Bila je tarča vohunov okrajnega glavarja, škof Missia pa je prepovedal slavnostni govor ob čitalniški tridesetletnici na Prešernovem grobu. Slavnostni govornik Ivan Plantan je proti prepovedi protestiral in kljub temu nastopil.

Začetek tiska

Začetek dvajsetega stoletja je prinesel številne spremembe v kulturnem življenju. Leta 1900 je začel v Kranju izhajati lokalni časopis Gorenjec. V njem je Narodna čitalnica v Kranju objavljala poročila o rednih letnih občnih zborih, najavljala je prireditve, poročala o delovanju društvenih sekcij itd. Leta 1911 je časopis skupaj s tiskarno kupilo Tiskovno društvo v Kranju, katerega soustanovitelj in prvi predsednik je bil kranjski dekan Anton Koblar. Časopis je izgubil svoj napredni značaj in narodno napredna društva so nov časopis dobila šele leta 1913, ko je začela izhajati Sava. V Ljubljani je bilo leta 1904 ustanovljeno Akademsko ferialno društvo »Prosveta«, ki si je prizadevalo za ustanavljanje javnih ljudskih knjižnic in čim boljšo izobrazbo ljudi. Prva javna ljudska knjižnica na Gorenjskem je bila ustanovljena na Jesenicah (1904). Prva knjižnica, ki se je preoblikovala v javno ljudsko knjižnico, je bila knjižnica kamniške čitalnice (1906). Javne ljudske knjižnice so zrasle tudi v Radovljici in Kranjski Gori (1906), Škofji Loki in Kranju (1907), Ratečah, Poljanah nad Škofjo Loko in Tržiču (1908), Žabnici in Šenčurju (1910). Priprave na ustanovitev javne ljudske knjižnice v Kranju so se začele spomladi leta 1906. Na mestu društvenega knjižničarja Narodne čitalnice v Kranju je Vilka Rusa, sicer društvenega pevovodjo, zamenjal društveni blagajnik Zdravko Novak. Knjižnico je pregledal in napravil inventuro. Društveni odbor je v Gorenjcu objavil poziv vsem, ki so imeli izposojene knjige iz društvene knjižnice, naj jih vrnejo. Potem je knjižnico preuredil. Na rednem letnem društvenem občnem zboru je predlagal, da se društvena knjižnica preimenuje v javno ljudsko knjižnico. Predlog je bil soglasno sprejet. Javna ljudska knjižnica Narodne čitalnice v Kranju je začela poslovati 1. januarja 1907. Poslovala je tri dni na teden. Ob sredah so jo obiskovale dame, ob torkih in sobotah pa ostali, vedno od 19.30 do 20. ure. Kranjskim meščanom sta bila v kavarnah »Jäger« in »Splichal« na voljo imenika knjig (kataloga), po katerih so si bralci lahko izbrali želene knjige. Navdušenje nad novoustanovljeno javno ljudsko knjižnico je bilo veliko, tako da so si kranjska narodna društva prizadevala, da bi svoje knjižnice združila s čitalniško javno ljudsko knjižnico. Društveni odbor je Novaku odobril nakup zbirke detektivskih romanov. Objavljeni so bili prvi pogoji izposoje. Izdelana je bila prva knjižnična izkaznica.

Knjige so si izposojali le kranjski meščani

V čitalniški javni ljudski knjižnici so si knjige lahko izposojali samo kranjski meščani. Morali so se držati določb, ki so bile napisane na knjižnični izkaznici. Člani knjižnice so morali prebrati knjižnična pravila in s podpisom pravil potrditi, da so z njimi seznanjeni. Določbe, natisnjene na knjižničnih izkaznicah, so bralca obvezale, da si knjige lahko izposoja samo z izkaznico, da za vsako izposojeno knjigo plača izposojnino (tako nabrani denar se je porabil za nakup in vezavo novih knjig), da si knjige izposodi za čas 14 dni in da rok izposoje lahko enkrat podaljša. Če bralec, knjižničarjevemu opozorilu navkljub, knjig ni vrnil v roku enega tedna, se ga je lahko tožilo. Z izposojeno knjigo je bil bralec dolžan lepo ravnati in je ni smel posoditi drugemu bralcu. Prepovedano je bilo na knjige pisati in jih mazati. Bralec je bil dolžan poravnati vse stroške za poškodovano in izgubljeno knjigo. Čitalniški javni ljudski knjižnici sta z denarjem pomagala Kreditno društvo v Kranju in občina. Najbolj brani avtorji v prvem letu delovanja čitalniške javne ljudske knjižnice so bili Prešeren, Gregorčič in Župančič med pesniki, med pisatelji pa Jurčič, Kersnik, Šorli in Murnik. Bralci so radi brali tudi leposlovne liste Ljubljanski zvon in Dom in svet. Največ težav je bralcem povzročalo redno vračanje knjig. Kako so bili društveni člani navdušeni nad svojo javno ljudsko knjižnico in so jo želeli približati tudi mladini, pričajo besede Maksa Pirnata na rednem letnem društvenem občnem zboru za leto 1909, ko je rekel, da je »… knjižnica eminentne važnosti, ne sme pa se pozabiti na našo mladino in treba je, da se nabavi tudi mladinske spise …«.

Leta 1913 je Narodna čitalnica v Kranju in z njo njena javna ljudska knjižnica praznovala petdesetletnico. Ob tej priložnosti je čitalnica založila in izdala spominsko knjižico, ki jo je napisal Makso Pirnat. Priprave na proslavo, ki je bila 4., 5. in 6. julija, je od svoje prve številke naprej spremljala Sava. Prireditve so se udeležili številni zastopniki in delegacije povabljenih narodnih društev. Pester slavnostni spored je vključeval tudi slavnostno predstavo v sokolski telovadnici, podoknice pod razvetljenimi okni, ki jih je pel društveni pevski zbor, sprevod narodnih društev skozi z zastavami okrašeno mesto, obisk Prešernovega in Jenkovega groba, koncert in veliko veselico v parku Zvezda (današnji Slovenski trg) s srečelovom. Izmed vseh društvenih sekcij je najlepše uspevala prav knjižnica. Po besedah dopisnika v Savi so jo obiskovali meščani in uradniki, delavci in kmetje, gospodične in služkinje. Zlasti preproste ljudi je bilo veselje gledati, kako žarečih obrazov odhajajo iz knjižnice s celimi skladovnicami knjig in komaj čakajo, da jih preberejo in si izposodijo novih.

Tudi pevski zbor

Med prvo svetovno vojno je bila knjižnica, poleg priložnostnih nastopov društvenega pevskega zbora, edina društvena sekcija, ki je delovala. Prvi povojni knjižničar je postal Viktor Omersa. Pregledal je knjižnični fond in ugotovil, da se je med vojno izgubilo 960 knjig. Knjižnico je preuredil in pri izposoji uvedel sistem velikih knjižnic. Vsaka knjiga je dobila svojo izkaznico, na katero sta se vpisala ime izposojevalca in datum izposoje. Leta 1923 je bil ustanovljen knjižnični odsek, ki je leta 1924 izdal »Imenik knjig ljudske knjižnice Narodne čitalnice v Kranju«. Leta 1925 se je Narodna čitalnica v Kranju preselila v novozgrajeni Narodni dom. Knjižnica je prostor dobila v stranski dvorani, ki si jo je delila z društveno godbo in pevskim zborom. Do leta 1925 je Narodna čitalnica in z njo knjižnica imela prostore v glavnem v Mayrjevi (Petrčkovi) hiši, gostovala pa je, poleg Stare pošte, še v Geigerjevi (1863) in Prevčevi hiši (1874-1877). Zaradi odplačevanja kredita za Narodni dom je društvo zašlo v finančne težave, ki jih je skušalo rešiti s številnimi prošnjami za podporo iz občinskega proračuna. Društveni odbor je vse prošnje utemeljil vsebinsko in statistično in tako je knjižnica vsako leto dobila znatno pomoč. Leta 1906 ustanovljena Prosvetina ljudska knjižnica se je zaradi tega počutila prikrajšano.

Leta 1933 je Narodna čitalnica v Kranju praznovala sedemdesetletnico. Pokrovitelj svečane prireditve je bil jugoslovanski kralj Aleksander I. Karadjordjević. Ob tej priložnost je čitalnica založila in izdala spominsko knjižico, ki jo je napisal Ivan Fugina. Za proslavo, ki je bila 1. in 2. julija, si je pri ljubljanskem mestnem načelstvu izposodila šest žarometov in šest 1000-vatnih žarnic. Leta 1936 je moral društveni odbor Narodne čitalnice v Kranju prošnji za podporo iz občinskega proračuna priložiti tudi predviden društveni proračun, takratni knjižničar Joško Horvat pa je prošnji dodal še poimenski seznam dvestotih članov knjižnice.

Pred začetkom druge svetovne vojne je knjižnica imela 9119 knjig. Največ je bilo slovenskih (2782) in nemških (2757). Tudi iz tega fonda so po koncu druge svetovne vojne v Kranju nastajale nove knjižnice.