Nepotrebne iluzije

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 12. junija

Aha. Pa jo najdem. Sinjsko mater božjo. Če je bilo že moje dejanje (vsaj za nekatere) zavrženo, bom pazila pri izrazu in rekla, da sem jo založila v kuhinjski predal, v katerega za kdo ve kateri primer »spravljam« najrazličnejšo drobno šaro, ki jo prej kot slej vržem v smeti. Trdno sklenem, da se od čudodelne gospe s Sinja ne ločim več. Postavim jo na mesto, od koder jo lahko s postelje kadar koli vidim. Ona pa mene. V tem občutku varnosti sicer ne najdem nobene razumske razlage, ampak me v danih okoliščinah razumske razlage prav malo oziroma čisto nič ne brigajo.

Na sprehod po Rožniku se namerno odpravim sama. Želim si namreč odgovoriti na nekatera vprašanja. Recimo, mi je dovoljeno sanjati? Seveda mi je. In sanjam, da so se strokovnjaki za zdravljenje pljučnega raka na Golniku zmotili. Pojutrišnjem ali v petek, ko pričakujem obvestilo z Golnika o tem, kaj bodo z menoj v prihodnje počeli, bo pisalo: Sporočamo vam, da je diagnoza, ki smo vam jo postavili in s katero smo vas že seznanili, napačna. V resnici gre pri vas za hujše vnetje pljuč. In v tem smislu naprej, dokler se – verjeli ali ne –zalotim, da mi je po desetih dneh trdega in neprizanesljivega samosoočenja z boleznijo, iluzija o zdravniški zmoti odveč. Da sanjarjenja v to smer sploh ne potrebujem. Pravzaprav, mi je odveč. Kar si razložim s svojim značajem, s svojo osebnostjo, ki je, roko na srce, več kot toliko, da sem kadar koli pripravljena narediti iz muhe slona, iz komaj opaznega in navidez dolgočasnega dogodka spektakel, niti sama povsem ne razumem. Kaj v zvezi z mojo diagnozo in z družbeno vlogo, ki jo (kot novinarka) igram, mi je zelo hitro padlo na pamet? Vsekakor namera, da o poteku svojega zdravljenja, o pozitivnem odnosu do diagnoze, o dojemanju strahu in poguma in o drugih izkušnjah pišem dnevnik in ga javno objavljam. Z enim samim namenom: da postane rak družbeno sprejemljiva bolezen, ki je večina ljudi (zdravih in bolnih) nič več ne povezuje s smrtjo. In v tem kontekstu je moje sanjarjenje o pomoti, ne le nepotrebno, pač pa čisto odveč.

Namesto da z Rožnika zavijem domov, se mimo zavestne volje odločim in odidem v nunsko cerkev. Čeprav stoji cerkev v neposredni bližini mojega doma, njen prag tokrat prvič prestopim. Preseneti me mogočnost njene notranjosti, ki se ne odraža zgolj v monumentalni arhitekturi, ampak ali predvsem v tišini. Ne glede na šest ali sedem nun, ki pritajeno pa vendar na glas molijo, je tišina v cerkvi vendar tako globoka, da dobi zemeljsko bitje, ki mu rečemo človek, občutek večnosti, neminljivosti in nekakšne časovne povezanosti.

Spet se mi nehote ulijejo solze in spet jih dojemam kot solze sreče. Sreče neizmerne moči, ko jo čutim v sebi in s katero bom, do neke mere pa sem že, premagala svojo življenjsko preizkušnjo, to je: raka.

(Se nadaljuje.)