20+G+M+B+08

Greste pri vas na sveti večer še "okoli ogla"? Se pravi kar trikrat zapored, na predvečer božiča, novega leta in svetih treh kraljev? Ali pa morda sodite med tiste, ki za ta stari in žlahtni običaj še vedo ne več?

Božično dvanajsterodnevje gre h koncu, po božiču in novem letu je pred nami le še praznik sv. treh kraljev. Zdi se, da ima ta pri nas manjšo veljavo kot drugod po Evropi. V Cerkvi je to »slovesni katoliški praznik«, imenovan tudi Gospodovo razglašenje. V vseh sosednjih državah razen Madžarske pa so sv. trije kralji (6. januar) tudi državni praznik. Zakaj ga ni za takega razglasila tudi Republika Slovenija, mi ni znano. Najbrž zato, ker imamo po dva praznična dneva že o božiču in novem letu. Božič in štefanovo (ki je pri nas hkrati dan samostojnosti) sta državna praznika tudi v vseh sosednjih državah, za novo leto pa imajo tam le en prost dan. Seštevek dela prostih prazničnih dni je torej enak, povsod imamo štiri.

Tako je v državi nasploh, zanimivo pa bi bilo vedeti, koliko so trije modri z vzhoda, ki so se prišli poklonit božjemu otroku v betlehemskih jaslih, še upoštevani med slovenskimi verniki. Če bi hoteli to kolikor toliko natančno poizvedeti, bi morali narediti ustrezno anketo. Drug način pa je ta, da v hišah, ki jih obiščemo med 6. januarjem in 2. februarjem, pogledamo, kaj oziroma če sploh kaj piše nad njihovimi vhodnimi vrati. Če je nad njimi izpisana trikraljevska formula, je to dokaj zanesljivo znamenje, da so pri hiši verni in da še negujejo staro ljudsko versko izročilo. Tega poznamo, kratko pričevanje o njem pa nam je zapisal tudi Manica Komanova v svoji knjižici (Na Gorenščem je fletno, 1928), ki jo že vse leto povzemamo v podlistku Iz starih časov. Tam med drugim piše, kar sledi.

»Kakor na večer pred božičem in novim letom, lahko tudi na predvečer treh kraljev domačini med glasno molitvijo pokadijo vse kote poslopja z blagoslovljenim kadilom in poškropijo z blagoslovljeno vodo. Razlika pri tretjem kajenju pa je ta, da eden izmed članov družine naredi na vseh vratih, hišnih, hlevnih itd. s kredo tri križe: +++, kar pomeni tri kralje in obenem prošnjo, naj bi sv. trije kralji čuvali vseh nezgod ljudi, živino in vse gospodarsko poslopje. Pri hišnih vratih pa napravijo poleg križev tudi začetne črke treh kraljev in letnico. Ponavadi takole: 19 G. + M. + B. 26. Ta napis mora ostati na vratih do svečnice. Pri nekaterih hišah lahko ostane ta napis kar celo leto na vratih, kar pa je znamenje zanikrnosti. Iz tega je namreč razvidno, da pri dotični hiši ne umijejo vrat celo leto.«

Ko to prebere, lahko tudi vsak sam pri sebi ugotovi, koliko to staro navado še časti: da gre na predvečer S3K »okoli ogla« in pri tem izpiše trikraljevska znamenja. Tako ne izraža le svoje osebne vere, ampak hkrati dejavno neguje našo kulturno dediščino. Z namenom, da bi jo obudili in spodbudili, o njej pišemo v Snovanjih. Ko pri tem ugotavljamo, kako je to navada, ki sodi v družinski krog, se nam kar sam od sebe ponudi še ena misel oziroma možnost: da bi ta običaj prakticirali tudi javno?! Da bi šli okoli ogla tudi v tovarnah, šolah, bolnišnicah, kulturnih domovih … S prošnjo sv. Trem kraljem, da bi v novem letu varovali tudi vse te »javne« hiše in tiste, ki v njih delajo, se zdravijo, ustvarjajo …

Hm, misel sama sicer ni slaba, če bi jo hoteli udejanjiti, pa bi gotovo nastale hude težave. Tudi sam si le težko predstavljam, da bi moral jutri zvečer v Kranj, v povorko urednikov, novinarjev, komercialistov, pa zaposlenih v pripravi za tisk in drugih delavcev Gorenjskega glasa, ki bi z direktorico na čelu obšla vse vogale lani na novo urejene stavbe GG na Bleiweisovi 4 … Bog pomagaj, kaj takega! No, ja, če bi bila to stara tradicija, zakaj pa ne! A predvidevam, da bi v tem primeru nastala vsaj dva problema. Vsi tisti, ki bi se udeležili takšnih javnih procesij, se ne bi mogli hkrati udeležiti tistih doma, ki izhajajo iz stare in žlahtne tradicije. Javno bi prišlo v navzkrižje z zasebnim. Hkrati pa to ne bi moglo biti po volji države, ki je po ustavi ločena od Cerkve; čeprav bi vse skupaj potekalo v civilno družbeni sferi, bi bile to javne manifestacije z očitno politično težo. Ne, naj ostane vse skupaj še naprej v družinskem krogu in pod »vernim krovom«.

Še največ bi bilo navsezadnje vredno, ko bi človek zmogel ob koncu starega in na začetku novega leta nekako izstopiti iz samega sebe in iti okoli sebe kakor »okoli ogla«. Da bi videl, kako je pravzaprav z njim samim, kaj mu je uspelo narediti in česa ne, do kod je prišel in kako naprej. A to najbrž sploh ni mogoče. Mogoča naj bi bila t. i. introspekcija, pri kateri človek pogleda vase. Da bi kdo izstopil iz samega sebe in se ogledal z vseh vidikov (»vogalov), pa še nisem slišal. Kaj pa, če bi si nas na ta način ogledal kdo od tistih, ki nas dobro poznajo in nam potem zaupal, kaj je videl? Ja, saj, ampak to bi bilo pa že skoraj tako, kot če bi k nam prišli »modri z vzhoda«. Ti pa, kot je zapisano, pridejo le takrat, ko se rodi človek, ki je kakor Bog. To pa ni vsak. Ali pač?