Mesto dolgih limuzin

Litovci so očitno nori na dolge limuzine. In poroke v njih.

V središče mesta iz našega kampa vozi avtobus številka 11. Šoferju, ki je hkrati tudi prodajal vozovnice, smo ročno odtelovadili kaki dve vaji, koliko odraslih nas je in koliko otrok, pa koliko njihovih »lituvasov« bo to stalo, on pa je rekel le O.K. in nas poslal po avtobusu naprej. Kakšnih petnajst minut smo preživeli v elementu »švercamo se«, seveda v upanju, da ne bo kakšnega kontrolorja. Za razliko od mlajših ljudi, ki angleško znajo vsaj besedo, dve, starejši ponavadi le debelo gledajo, a kljub temu zelo prijazno poskušajo razložiti v svojem jeziku. Itak. V mestu se kaj kmalu znajdemo na glavni ulici, ki je lepa in urejena, s trgovinami znanih blagovnih znamk, kar nam odganja občutek, da smo na nekdanjem socialističnem vzhodu. V najbolj izpostavljeni vitrini opazim velik plakat za dramo Gospoda Glembajevi, bržkone najbolj znano delo hrvaškega literata Krleže. Človeka pogreje, ko v tujini najde kaj, kar je bilo nekoč tudi »naše«. A ne samo nekoč. Na plakatu preberem, da je predstavo režiral v Sloveniji delujoč Hrvat Ivica Buljan, da je glasbo napisal naš Mitja Vrhovnik Smrekar, da je sodelovalo še nekaj Slovencev in Hrvatov, le igralska ekipa je litovska. Stali smo namreč pred njihovim narodnim gledališčem.

Živahen utrip mesta dodatno popestrijo številne poroke. Sobota je in iz cerkve kar po tekočem traku v rižev špalir prihajajo mladoporočenci. Tisto, kar nas najbolj preseneti so dolge limuzine, ki čakajo na ženina, nevesto in priči. Litovci so preprosto »ubrisani« na tovrstni luksuz. Taki poročni »limoti« nas spremljajo že iz Kaunasa in so z razliko od Slovenije, kjer se kakšen pojavi v Kopru, drugi v Ljubljani in tretji v Mariboru, v Litvi še vedno dober biznis. (prihodnjič: Poroke pa, poroke)