Mrzel veter vlado žene

Slovenska vladna posadka se je prvi dan novega leta mudila v Portorožu. Slišati je, da si pripravljajo teren za jesensko selitev v tople kraje. Kot so namreč ugotovili po končanih predsedniških volitvah, v Ljubljani veje prevelik hlad za pomladno oblečene paglavce. Budno oko opozicije jih tudi tokrat ni spustilo izpred očesa.

Redakcija Velikega brata se deli na tiste, ki živijo po načelu »jebeš sliku, čuvaj tekst«, in tiste, ki živijo po načelu »jebeš tekst, čuvaj sliku«. Prvi del redakcije se je v prvih dneh novega leta predajal prvim toplim sončnim žarkom na prvi in edini slovenski obali, v upanju, da se v krogu štiridesetih kilometrov ne bo zgodilo nič, kar bi vzbudilo ostro reporterjevo oko. Saj veste, še pes 'ma rad čez praznike mir, kaj jih ne bi imel jaz malobratski garač. Zato se ponavadi skrijem na obalo, saj iz izkušenj vem, da je portoroška promenada ravno pravšnja za skrivanje pred javnostjo.

Vlada se šunja po Portorožu

In ko sem se nastavljajoč soncu tako skrival ob prenosnem drsališču, v daljavi zagledam čudne tipe v ribiških oblekah, kako se nekoliko upognjeni naprej s kapami čez glave, tako na hitro bi dejal, da so bili celo zakrinkani, v hitrem koraku gibajo v smeri Hotela Palace. »Ej stari, akcija,« si rečem in stečem za njimi. Da me ne bi opazili, hitro pod roko zagrabim ekstremno namazano bejbo, s katero sva bila skupaj videti kot italijanski par srednjih let. Kreneva za njimi čez cesto proti hotelu, ki je sicer sredi obnove in je zagrajen z gradbenimi ograjami. Ekipa v ribiških pajacih je vseskozi oprezala naokrog, očitno boječ se, da bi ji kdo sledil. Mene na srečo ne more opaziti, saj se z bejbo, menda ji je bilo ime Eleonora Vitalina, pod roko povsem brez težav gibam za njimi. Naši, da ne bomo žalili ribičev, jim bomo rekli »ribezi«, se splazijo pod ograjo in stopijo v hotelski park. Jaz po stari detektivski navadi zbrcam babo v prvo grmovje in švignem za »ribezi«. Notri se mi odpre obzorje. Pred hotelom je po novem predviden velik morski zaliv, sredi katerega opazim barko slovenske pomorske enote imenovano Rilec 48, sicer pa uspeha naše lastne proizvodnje in gospodarskega napredka. Na sliki ga vidite levo spodaj. Ribezi se vkrcajo.

Ljubljanski hlad pomlad preganja na toplo

Hitro pregledam seznam bark, na katerih imamo vključene prisluškovalne naprave … Grem od zadaj naprej: Titanik, Rex, Pletna, Peg Perrego, Land Rover, Dormeo … Nič. Pi.. pa sem rekel, da moramo posodobit zadevo … No, na koncu le opazim tudi Rilec 48 – specialna oprema. Hvala bogu na višavah in na zemlji pir ljudem. Vklopim na frekvenco in takrat se zaslišijo glasovi.

»Rekel sem tišina, smo na strogo konspirativni ekspediciji. Branko k nogi.« Jasno, takoj sem vedel, to je bil glas Janeza J. »Gospod, o gospod, saj sem tiho, samo to sem hotel reči, da imate do kolen mokre hlače, pa bi lahko vzeli moje, ki so suhe, jaz pa bom vzel vaše mokre …,« je bil glas Branka iz Kranja.

»No, ne prerivajte se, se ne pa travaile l' guzva,« je konspirativno francosko govoril BajukA. Očitno pa so na barki že čakali tudi drugi vojaki, mi jih imamo za »ribeze«. Vsi strumni, tihi, slišal se je samo utrip njihovih src. Takoj smo jih prepoznali, Tanko, Jerovšek, Jambrek … Da njihova srca utripajo hitreje. »Takole bo. Umirite se in si izberite prostore, v katere se bomo na jesen preselili. V Ljubljani za nas postaja preveč neugodno, hlad naše pomladno razpoloženje preganja na jug v tople kraje … Ni druge, kot da gremo.« Zgoraj omenjeni se začnejo prerivati, in vpiti, desna soba je moja, una z zelenim balkonom je moja, jest bom na vogalu, ne ne maram kleti, je fajhtno … Dokler ni Janez J. udaril po veslu. »Mir, tišina. Pravkar poslušam našo 6-odstotno gospodarsko rast. A slišite, kako raste.« »A tale pred vrati?« vpraša Kahlo, Janez pa mu odgovori: »Ne tisto je inflacija.« »Aja, sem mislu, je ravno tolk zrasla kot gospodarstvo.«

Opozicija venomer na preži

Prestavim na drugo frekvenco in kaj slišim, opozicijske politike, ki da so skriti v smetiščnih kantah. Jasno tam imamo tako ali tako vse pod prisluškovanjem, komunala nam je namreč šla zmeraj na roko. Pogledam desno in kaj vidim pet smetiščnih zabojev. V prvem rdečem je Potrč: »Ne grem iz te rdeče kante Borut, ti kar svojo prebarvaj, sam si kriv, če imaš zdaj črno, ker ti roza ni uspela. A jih ti vidiš lumpe, si že pripravljajo teren, kamor se bodo za štiri leta skrili.« Borut P. iz sosednje črne kante razlaga: »Ne smemo jih prehitro ocenjevati, mogoče se pa samo vozijo po zalivu Hotela Palace in uživajo praznike.« Iz sosednje zelene se sliši Ropa, prav tako zelenega od zavisti: »Ne una lisica v medvedovi podobi od IstraBavčarja jih je povabil na križarjenje. Včas' je pa nas vabil. Ti golfivc.« V rumeni čepi Školč: »Tle smo že dve ure v preži. Se prav matram. Ko bi vsaj imeli Školčko, da bi se gor vsedu in v miru opravil potrebo.« Nakar se sliši iz zadnje črne kante, nedvomno Saša Pečeta. Ne vemo, ali je imel še koga noter, saj se je v ozadju slišalo peče, peče … No, Peče je telefoniral: »Zmago, Winstone naš dragi, moram ti reči, da gre vse po planu, tako kot smo se dogovorili v naši stranki. V glavnem izbirajo sobe, v katerih smo polagali naš parket, ki je podnevi tiho, ponoči pa se izpod njega slišijo partizanske poskočnice, napitnice in uspavanke. Ne, Janez še ni izbral, ampak sem prepričan, da bo vzel predsedniški apartma s kabinetom za Urško. Toliko za enkrat Zmago, moram ti reči, da si car, dobro si tole naštudiral.«

Sam sem shranil posnetke za stare čase, kdo ve, mogoče mi bodo prišli prav, ko bo vlada hotela prepričevati paradižnike, da niso rdeči in banane, da se ne smejo več krivit. In sem odpujsal nazaj do drsališča.