Gospa Sinjska

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 1. januar 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 12. junija

Prvič, odkar sem jo dobila v dar, me prešine misel na podobo sinjske Matere Božje. Takole je bilo. Pred štirimi leti, (ko se je rak brez moje vednosti zelo verjetno že pasel po mojih pljučih), smo Andrej, najina vnukinja Julija, Andrejeva sestra Marjana, moja mami in jaz preživeli na vzhodnem (nerazvitem) predelu otoka Hvar, v bližini kraja Bogomolje, čudovite počitnice. Domov smo se vračali, Andrej, moja mami in Julija skupaj, Marjana in jaz pa skupaj.

Z Marjano se nama ni nikamor mudilo in sva sorazmerno dolgo pot s Hvara v Ljubljano vzeli kot izlet. Med drugim sva se ustavili v Sinju, da si (na Marjanino željo) ogledava znamenito župnijsko cerkev Čudodelne gospe Sinjske. Izpadli sva pravi avši, ko sva ne več kot deset metrov stran od obzidja katedrale spraševali za cerkev. Kakor koli že, prijazen gospod srednjih let se je ponudil, da nama razkaže znamenitosti Sinja, vključno s katedralo in njegovo hišo s čudovitim vrtom, ki jo je hrvaško ministrstvo za kulturo razglasilo za kulturni spomenik. Marjana je bila nad njegovim predlogom navdušena, sama veliko manj, saj sem po dveh njegovih stavkih in enem pogledu nedvoumno začutila, da sem naključnemu znancu všeč. Ampak, bolj sem Marjani signalizirala, naj se neha z njim meniti, manj je razumela. Tako sva se znašli med štirimi stenami njegove hiše, ki stoji sredi glavnega trga, in hočeš nočeš poslušali zgodovino njegove (menda plemiške) družine. Pa naj bo, sem si rekla in se prepustila gospodovemu zgodovinskemu zamiku.

Po dveh dolgoveznih urah ogledovanja hiše in poslušanja družinskih zgodbic, smo spet stali sredi glavnega trga srednjeveškega Sinja. Zdaj je bil na vrsti ogled katedrale, ki me je neprimerno bolj pritegnila kot osebna zgodovina najinega vodiča. Čudila sem se zgodovini Sinja in (domnevnim) čudežem tamkajšnje matere božje.

Medtem ko si je Marjana brez konca in kraja ogledovala notranjost katedrale, sva se z naključnim znancem hladila na lepo urejenem vrtu frančiškanskega samostana. Kljub znančevim nadležnim pogledom in očitnim namigovanjem, je bilo lenarjenje čisto znosno. Končalo se je tako, da mi je gospod poklonil podobo Gospe Sinjske z razkošno krono na glavi v izrezljanem pozlačenem okvirju. Pri tem mi je želel, da me odslej spremlja in varuje njihova mati božja. Čeprav takrat na te stvari nisem veliko dala oziroma, nisem dala nič, sem bila vendar po svoje ganjena.

Ko sem prišla domov, sem sinjsko mati božjo nekam založila in nanjo čisto pozabila. Po štirih letih sem se je spomnila in jo prav zdaj mrzlično iščem. Zagotovo vem samo to, da je (za čuda) nisem vrgla stran, kam sem jo vtaknila, se mi pa niti ne sanja. Ampak, jo bom že našla.

(Se nadaljuje.)