Medeno leto 2008

Staro bo zdaj, zdaj odpoklicano in že jutri se bo vpisalo novo leto. Naj bo to medeno leto! Za čebelarje, mladoporočence, pa tudi politike, otročiče in vse druge.

Obilo zdravilnega medu, slastnih medenjakov, požirek ali dva medice in kakšno strastno lectovo srce, če ga še nimate! Naj postane naša država v novem letu dežela, kjer se cedita, in ne dražita, med in mleko! Če bomo ta dva dragocena darova narave vsak dan v skromnih količinah vključili v svojo prehrano, se kaj lahko zgodi, da si bomo precej podaljšali življenje …

Med je od bogov in za bogove

Že davno tega je človek odkril med. Še pred njim ga je »izvohal« medved. Pogosto sta se v iskanju tega sladkega čebeljega zaklada tudi srečala. No, prav zaradi sledi medvedovih šap je pračlovek odkril med. Zaslužna za med, čebela, se je na zemlji pojavila mnogo prej kot človek. Najstarejša sled o pobiranju medu je bila najdena na deset tisoč let stari risbi v neki španski votlini. V eni od sumerskih pesnitev piše: »Velika je tvoja lepota in sladka kakor med … Z duhom po medu je prepojena kraljeva spalnica.« Babilonci so med darovali Sončnemu bogu. Blagoslov se je glasil: »Med in smetana naj tečeta zanj.« Med je bil tudi njihovo glavno zdravilo. Za stare Egipčane je bil med pravi luksuz. Kot druge dragocene stvari – meso, kadilo, mazila, ličila in vino – so morali tudi med dvorni uradniki strogo varovati pod ključem. Zapis na papirusu izpred petih stoletij pr. n. št. priporoča med za krepitev organizma pri oslabelosti, odvajanje seča, pospeševanje prebave, proti želodčnim težavam, za očesna mazila in za zdravljenje poškodb in opeklin. Nadvse so med cenili Izraelci. Menili so, da je ni boljše hrane za otroke in srčne bolnike, kot sta med in mleko. Z njima so zdravili vneto žrelo in protin. V nebesih so upali, da jih bo obljubljeni Mesija nahranil z medom. V drugi Mojzesovi knjigi Svetega pisma Bog svojemu ljudstvu obljubi, da jih bo rešil iz egiptovskega suženjstva in jih popeljal v deželo, kjer se cedita med in mleko. Sloviti grški zdravnik Hipokrat je z medom zdravil skoraj tristo bolezni in učil, da med hladi kri in jo redči. Takrat je bilo cenjeno zdravilo t. i. okisani med, mešanica vode, medu in kisa. Rimski zdravniki so menili, da med prija jeziku, bistri um in podaljšuje življenje. Od Galcev in Germanov so se Rimljani naučili konzervirati sadje z vlaganjem v med in izdelovanja medice. Med je osnova za medico, pijačo nesmrtnosti, ki v potokih teče na drugem svetu. Rimljani so vinu dodajali med. Germani so imeli med za božansko jed. Oče bogov Odin dolguje svoje življenje, moč in modrost uživanju medice.

Pridni kot (kranjske) čebele

Tudi Slovenci, ki smo pridni kot čebele, smo bili že od nekdaj veliki ljubitelji in pridelovalci medu. Do čebel in njihovih pridelkov smo vedno gojili veliko spoštovanje. Želeli smo si, da bi bili tako delavni in darežljivi, kot so one. Zelo napredno je bilo v 18. st, ko je bil med edino sladilo, čebelarstvo na Kranjskem, kot poroča že J. V. Valvasor. Za dvig čebelarstva pri nas je zaslužen tudi gorenjski čebelar Anton Janša, ki je bil tudi prvi učitelj čebelarstva na Dunaju. V 19. stoletju so začeli iz naše dežele v svet pošiljati čebelje roje. Trgovina s čebelami je uvedla v svetovno terminologijo pojem kranjska čebela. Vse to in še mnogo več o medu izveste v izvrstni knjigi Petra Kapša Med in zdravje.

Medenjaki, medeni obročki in medene hruške

Za medenjake, ki popestrijo božič in silvestrovo, je mnogo receptov. Eden od njih navaja, da za spodobne medenjake potrebujemo 50 dag moke, 0,5 l kostanjevega ali gozdnega medu, 2 jajci, 20 dag sladkorja, žlico ruma, žličko jedilne sode, beljak, zvrhano žličko mletega cimeta, žlico stolčenih klinčkov, žlico smetane in muškatni orešek. Postopek priprave je gotovo že vsem dobro znan, zato ga ne bomo opisovali. V stari kuharici iz petdesetih let prejšnjega stoletja sem zasledila recept za božične oz. silvestrske medene obročke, ki veleva, da na desko stresemo 38 dag moke, dodamo 4 dag surovega masla, 7 dag sladkorja, 2 žlici medu, 1 jajce, pol žličke cimeta, drobno zrezano lupino polovice limone, 4 žlice mrzlega mleka, ščep dišave in 1/2 dag jedilne sode. Iz vsega tega napravimo testo in ga razrežemo na koščke, za debel lešnik velike, te zvaljamo z rokami v prst dolge palčice in staknemo končka skupaj v obroček. Zložimo jih dovolj narazen na pomazan pekač in spečemo v srednje vroči pečici. Pa še eden od novejših receptov. Za medene hruške z orehi potrebujemo štiri hruške, 200 ml surove sladke smetane, ščepec mletega cimeta ali kardamona, šest jedilnih žlic mletih orehov in štiri jedilne žlice medu. Hruškam izdolbemo pečke, jih olupimo, peclje pa pustimo. Olupljene hruške povaljamo v medu, nato pa še v mešanici zmletih orehov in kardamona v prahu. V vsak kozarec posadimo medeno hruško in jo okrasimo s stepeno sladko smetano.

Prihodnjič pa nekaj več o zdravilnih in lepotilnih učinkih medu.