Pravljice za vse bolne otroke

Besedilo: Metja Stritmar
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. december 2007 / 06:00

Življenje pravljičarja Francija Rogača je ubralo vijugasto pot, ki je vse od najstniških let strmoglavo skakala preko hudourniških voda. Izkusil je tako rekoč vse: objem alkoholne omame, brezdomstvo, težko fizično delo, natakarstvo pa vse do diplome na Fakulteti za socialno delo. In nekje vmes so se zgodile pravljice za otroke.

Prva pravljica, ki je zaživela vknjižni obliki, je bila Izgubljena slončica, nato so si sledile Prašiček in čarobna zvezdica, Pravljica o gozdnem škratu, Rezka premaga led, Nosku se zgodi čudež, Luna in Kresniček Bal. Vtreh letih je napisal in izdal šest pravljic. Letos je izdal poseben paket pravljic, skaterimi je obdaril gluhe in slepe otroke, ki take vrste daril, knjige, najbolj pogrešajo. Slepim otrokom je namenil in poklonil pravljice vBraillovi pisavi, gluhim otrokom pa pravljico, posneto na DVD. Ob tem ima vselej čarobne občutke. Vsakokrat, ko takemu otroku da knjigo in zvočni CD, se mu po telesu razlije mehkoba, da se ves razneži.

Panker, pijanec in brezdomec

Franci je imel srečno otroštvo vsmislu svobodnega igranja, ki ga je večinoma preživel pri dedku in babici. Živela sta vcerkvenih prostorih, ki so nanj vplivali mistično in duhovno. Cerkev mu je bila kot prostor igranja ves čas dostopna, celo kotalkal se je po njej in se vozil skolesom, pa igral košarko in nogomet. Dedek, ki je bil po naravi mehka duša, jima je ssestro dovolil vse mogoče vragolije, ki sta jih vsvoji otroški razposajenosti počenjala. Vbližini je bil park, kjer so se na klopeh zbirali različni pripadniki subkulture. Včasu brezskrbnega otroštva se še ni zavedal, da bo prav ta park postal nekoč njegov drugi dom. Vnajstniških letih se je začel družiti stistimi in podobnimi, ki jih je včasu prostih otroških popoldnevov opazoval vparku. Njegova spremljevalka in tolažnica je postala steklenica. Takrat je bil to prostor, kjer so se zbirali mladi ljudje, ki so predčasno zapustili šolske klopi. Cele dneve so popivali, počenjali razne neumnosti in bedeli do jutranjih ur. “Če nisi pil, si bil izločen, saj nisi bil sposoben komunikacije zdrugimi, če si bil trezen!“ se spominja Franci. “Cesta je trda in hladna, ne glede na letni čas. Je karton, radiator in nespanje. Žalost in razjeda … Obžalovanje in obup. So majhni trenutki sreče vobjemu neskončnega začaranega kroga, ki boli in ne odneha. Svoboda in kletka hkrati. Kot alkohol … Travnik zabave in teptanje samega sebe.“

Popival in ponočeval je tri leta, kar je na njegovi duševni in mentalni ravni pustilo posledice. Zaradi tega je, razumljivo skrbelo oba starša in stara starša. Znjimi je bil ves čas vkonfliktu. Starši so ga želeli zaščititi pred slabo družbo, on pa je imel tako, kot vsak najstnik, to za teženje. Življenje valkoholni omami, brezdelje in brezdomstvo je trajalo vse tja do njegovega osemnajstega leta. Takrat ga je vnezavestnem stanju močne pijanosti našla sestra, ki ga je rešila, saj bi se sicer zadušil. To je bil eden od mnogih prelomnih trenutkov vnjegovem življenju. Vrnil se je med svoje vrstnike všolske klopi, kjer pa ni dolgo zdržal, saj ga je prvi neuspeh tako potrl, da je vse skupaj pustil. Stopil je na pot nekvalificiranega delavca na železnici. Postal je pomožni progovni delavec, kar je izredno težko fizično delo, ki je tudi slabo plačano. Delo na železnici je kmalu zamenjal za delo natakarja po raznih nočnih barih. Medtem je spet obiskoval šolo, vendar ni našel dovolj moči, da bi vztrajal kljub začetnim težavam in neuspehom. Šele po dolgih letih je sklenil narediti šolo, narediti nekaj iz svojega življenja. Najprej tečaj za pomožnega natakarja, ki ga je uspešno opravil, in ta uspeh mu je dal zagon za nadaljne šolanje. Z odličnim uspehom je zaključil srednjo trgovsko šolo, nato je sledilo šolanje na srednji ekonomski šoli, kar mu je omogočilo, da se je vpisal na Fakulteto za socialno delo. Letos, 11. junija, jo je tudi uspešno predčasno zaključil. Stem, da je naredil šolo in stopil na pravo pot, je tudi očetu, ne le sebi, naredil veselje in končno sta se zbližala ter drug drugemu odpustila vse, kar ju je razdvojilo. Prvič sta si bila zares blizu.

Pravljice dekletu za lahko noč

Dekletu, skaterim je prijateljeval, je vsak večer za lahko noč začel pripovedovati pravljice. Takrat še ni razmišljal o tem, da bo kdaj napisal pravljice, ki bodo natisnjene vknjigi in ilustrirane. Dolgo časa je pravljice samo pripovedoval, iz večera vvečer. Potem je obiskal München in na postaji podzemne železnice srečal človeka, ki je nanj ssvojo pozitivno energijo tako močno vplival, da so se mu odprle nove razsežnosti življenja, to je bilo 26. januarja leta 2000. Začel je verjeti, da ni naključij, kar so mu potrdili nekateri kasnejši dogodki. Pravljice, ki jih je prej pripovedoval, je začel zapisovati. “Ob pravljicah, ki sem jih ljubil že od otroštva, se mi je vedno nasmehnilo. Odločil sem se, da bom zapisal vse pravjice, ki so se kdaj rodile vmojih mislih.“ Pripoveduje Franci vsvoji knjigi Ključ brezdomca, ki je avtobiografsko delo, vkaterem brez olepšavanj pripoveduje o svojem življenju. Prva pravljica, ki je zaživela vknjižni obliki, je bila Izgubljena slončica, nato so si sledile Prašiček in čarobna zvezdica, Pravljica o gozdnem škratu, Rezka premaga led, Nosku se zgodi čudež, Luna in Kresniček Bal. Vtreh letih je napisal in izdal šest pravljic in avtobiografski roman Ključ brezdomca.

Pravljice ob čarobnem plamenu sveče

“Želje, ki se vpravljičnem svetu uresničujejo, niso nič drugačne kot tiste, o katerih sanjamo vstvarnosti, le da se vdomišljijskem svetu vedno vse srečno izide.“ Sporoča Franci Rogač svojim mladim bralcem. Veliko nastopa po šolah in vrtcih, vprednovoletnem času je obiskal tudi otroke vazilnem domu vLjubljani. Otroci ga velikokrat sprašujejo, kdaj in kako napiše pravljico. Eden izmed odgovorov je, da jih piše ponoči, ob sveči, kar pričara čarobno svetlobo ob plamenu sveče. Vsakič sledi otroško čudenje, češ ali doma nima elektrike. Posebej ljubi so mu taki in podobni komentarji otrok, ki so neposredni in iskreni. Med otroki zelo uživa, zato je začel delati kot pripravnik vmladinskem centru, kjer se včasih tudi sam razživi kot otrok. Po naravi je romantik in nič mu ni nerodno, če se ob kakšnem filmu, ki mu seže v srce, tudi zjoka. Njegova največja želja je, da bi se njegove pravljice brale vvseh delih sveta in da bi znjimi obdaril še veliko tistih otrok, ki so bolni ali kako drugače prikrajšani za lepo in brezskrbno otroštvo.