Ko duša zaigra

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 25. december 2007 / 06:00

Davno je že tega, ko je Hafis rekel, da ti dan tišine lahko pomaga, da slišiš dušo igrati na njeno čudovito lutnjo in bobne.

Kaj je lepšega, kot za praznike slišati sebe? Umirimo svoje misli in se hvaležno spomnimo vsega, kar imamo. Poslušajmo, kaj naj ima povedati naše telo, kaj nam sporočajo čustva. Mogoče bomo potem lažje slišali druge … Najbrž je to kakšna mala čarovnija, preveč preprosta za nas, ki imamo radi klikanje na gumbe vseh vrst. Za nas, ki nas tišina pogosto boli. Za nas, ki hitimo naokrog, oboroženi s piskajočimi napravicami, da nas spominjajo na to, kako pomembni smo in zaželeni. Vrtimo si glasno muziko, slišimo na tisoče informacij, namesto zajtrka imamo kavo in hrup. Le sebe ne slišimo. Tako nas mimogrede peljejo na limanice in nas učijo, kaj potrebujemo, kako naj bomo srečni, kolikokrat naj se ljubimo in ali naj se sploh zaljubimo. Človek moj dragi, kakšne poslušne ovce smo postali. Sledimo navodilom, sledimo ukazom kot prestrašeni vojački, sledimo modi, sledimo vsemu, s čimer ne tvegamo, da bi kdo s prstom pokazal na nas. Tako izgubljamo sebe. Nekega dne nas preprosto ne bo več. Bo samo še armada ljudi, ki jo upravlja centrala. In mi bomo zaman vpili, halo centrala … Po oglasih sodeč obstaja veliko načinov, kako živeti sam s seboj. Kako bivati v sožitju z naravo, biti ljubeč z drugimi in biti sproščen. Jaz vam tega ne bi prodajala, ker sem popolno nasprotje vsega, kar se oglašuje. Ne vadim joge, rada imam zrezke, včasih preklinjam in ne nastavim še enega lica, če me kdo klofne. Kaj hočem, sem še stara, trpežna generacija. Še dobro pa se spominjam, kako škriplje zamrznjen sneg pod nogami in kako zaplahuta ptica z drevesa, ko gozd napolni moj korak. Še prepoznam tišino, ki blagodejno vpliva na vsako mojo celico. Še vem, kako srce samo sebi radostno poje. Še verjamem v dobro v ljudeh in boljši svet. Še upam biti sama s seboj. Mogoče le prevečkrat pozabim pritisniti gumb za tišino.