Nagrada za "Tri roke"

Besedilo: K. S.
petek, 21. december 2007 / 06:00

Projekt "Tri roke" je bil na Dunaju nagrajen za evropske inovativne jezikovne projekte.

Korenine projekta »Tri roke« segajo v začetek šolskega leta 2005/2006. Kot se spominja ravnatelj na Osnovni šoli Josipa Vandota Kranjska Gora prof. Marko Dulmin, ga je mag. Christine Siegel-Kaiser iz Avstrije povabila na pogovor in izrazila željo po sodelovanju med vrtci iz občin Čajna (Notch), Trbiž in Kranjska Gora. Prvo in glavno vprašanje pa je bilo financiranje: v Čajni je projekt podprl župan Franz Staudacher, v Italiji Didaktično ravnateljstvo trbiškega območja, v Kranjski Gori pa izkoristijo del sredstev, ki jih občina namenja čezmejnemu sodelovanju. Strokovno vodstvo pri pedagoških vsebinah je prevzel predavatelj na celovški univerzi dr. Georg Gombos, sodelovale so še vodja vrtca Kranjska Gora Franja Krevzel in vzgojiteljica Vesna Kerštajn, pa tudi po dve delavki iz Avstrije in Italije.

Naleteli so kar na velike razlike med državami, tako pri vsebinah kot metodah dela s predšolskimi otroki. Spoznali so, da je pri nas delo bolj poglobljeno in sodobnejše. Pri vsebinah jih je, pravi Dulmin, presenetila močna vpletenost verskih tem v Italiji in Avstriji, pri metodah pa imajo slovenske vzgojiteljice veliko več svobode. Pri zahtevani izobrazbi prednjači Slovenija, saj morajo imeti vzgojiteljice najmanj višješolsko izobrazbo, v Avstriji in Italiji pa zadošča srednja šola.

Glavna cilja projekta Tri roke, ki so mu dodali slogan »Roko mi podaj, dežele tri spoznaj!«, sta približati kulturo sosednjih narodov in spoznavanje melodike sosednjih narodov, tako da bi bila različnost ob meji nekaj popolnoma vsakdanjega.

Projekt so začeli izvajati oktobra 2006. Menjavanje vzgojiteljic je steklo brez težav in otroci na obeh straneh meje so takoj sprejeli nove obraze. V Avstriji je gostovala Franja Krevzel, v Italiji pa Vesna Kerštajn. Otroci so ob igri z gostujočo vzgojiteljico poslušali navodila v tujem jeziku in spoznavali drugačen jezik. Naučili so se pesmice v jeziku sosednjih dežel. Tu, kot poudarjajo, ne gre za učenje tujega jezika, ampak za spoznavanje tuje kulture skozi igro. Projekt je naletel na veliko zanimanje staršev. Za letošnje šolsko leto je bilo prijavljenih toliko otrok, da so morali narediti dve skupini, na novo pa jim pomaga tudi Monika Mežik. V Avstriji in Italiji starši vključitev v projekt plačajo, pri nas je to še vedno brezplačno. Za prihodnje leto bodo, kot napovedujejo, poskusili pridobiti sredstva evropskega projekta Cmepius, ki bi omogočal kritje stroškov.

Dulmin poudarja, da mora »tovrstno čezmejno sodelovanje postali stalnica v našem prostoru, tako da bomo poskušali pridobiti stalno financiranje Občine Kranjska Gora. Glede na uspešnost projekta in nujnost najbolj zgodnjega prepletanja narodov smo prepričani, da bomo pri občini naleteli ne samo na razumevanje, ampak tudi na zavest o nujnosti vlaganja v vzgojo evropske zavesti, ki je v tako zgodnji dobi odraščanja nenadomestljiva. Če pogledam na prehojeno pot preteklih dveh let, lahko ugotovim, da je projekt od vzgojiteljic zahteval veliko strokovnega izobraževanja, dodatnega dela s pripravami in izvedbo samo, da o nujnosti vožnje čez mejo v vsakem vremenu niti ne govorim. Ravno tako se je povečalo delo pomočnic vzgojiteljic, ki so v Kranjski Gori sodelovale z gostujočimi vzgojiteljicami. Največje zadovoljstvo pa je, ker naš projekt vsaj delno prispeva k boljšemu sožitju narodov Evrope.«