Najbolj jim godi pozornost

Stanovalci v škofjeloškem centru starejših so bili letos nadvse veseli pozornosti, ki so jim jo izkazale odbornice Rdečega križa Kamnitnik. Več od daril jim pomeni pozornost.

Škofja Loka - Članice krajevnega odbora Rdečega križa Kamnitnik, ki ga vodi Ivica Kožuh, v njem pa deluje enajst prostovoljk, vsako leto za praznike obiščejo ostarele ljudi, svoje nekdanje krajane, ki sedaj živijo v domovih upokojencev. Največ jih je v domačem, škofjeloškem, pa tudi v Medvodah, Črnem Vrhu, na Bokalcah, v Preddvoru, Gornjem Gradu, Horjulu … »Obiščemo vse starejše nad 75 let, ki se niso mogli udeležiti srečanja, ki ga prirejamo za starostnike v našem kraju, med njimi tudi za naše ljudi po domovih,« pove Ivica Kožuh, ki je v družbi še šestih odbornic letos obiskala 14 starostnikov v Centru slepih, slabovidnih in starejših v Škofji Loki. S petjem in igranjem so jih razveselili glasbeniki Jožica Kovič, Tine Jenko in Ivan Arhar ter osnovnošolki iz šole v Stražišču Selena in Tjaša Benedik.

Stanovalke škofjeloškega centra, ki so obiskovalce sprejele v četrtem nadstropju doma, so bile vesele obiska, novoletnih daril, predvsem pa pozornosti, ki jim jo vsako leto izkazujejo prostovoljke. 83-letna Marija Skumavec in tri leta mlajša Anica Jamnik v domu živita osem let, prej sta 27 let stanovali skupaj. »Zelo lepo, da so obiski vsako leto, da pišejo za rojstne dneve in dan žena, da nas obiščejo, pogostijo in obdarijo ob novem letu,« pravita prijateljici, ki jima sicer v domu ni nikoli dolgčas. Marija kljub temu, da je slepa, še vedno rada plete. Kar jima v prazničnih dneh ni všeč, pa je pokanje petard. Najstarejša med stanovalkami s Kamnitnika, 92-letna Marija Balderman, Mimi za prijatelje, je bila v svojih aktivnih letih tudi sama prostovoljka Rdečega križa in je vesela, da se jih spomnijo sedanje aktivistke. 85-letna Marta Pegam pa v domu živi pet let. Že sama je želela napisati zahvalni prispevek za časopis, tako navdušena je nad vsakoletnim obiskom. »Pri Rdečem križu za Kamnitnikom so res pozorni, da nas vsako leto obiščejo, mislim, da nikjer drugje tako. Zato se čutimo dolžne, da se jim na primeren način zahvalimo. Za nas je to enkraten dogodek: k nam prinesejo del zunanjega življenja, vselej nam prijazno postrežejo, pripeljejo glasbene goste in prinesejo darila. Največ nam je vredna pozornost. Upam, da bodo to lepo navado obdržali tudi potem, ko nas ne bo več.«