Zgodovina pod obleko

Besedilo: Jasna Paladin
petek, 21. december 2007 / 06:00

Spodnje perilo, ki ga imamo danes za eno najbolj vsakdanjih stvari, ima nadvse zanimivo in ne prav posebno dobro raziskano zgodovino. Že od nekdaj je očem dobro skrito in zato pogosto vsaj navidezno nepomembno. Likovnih upodobitev in pisnih navedb iz preteklih obdobij praktično ni, podobno pa je tudi s predmeti, saj perilo še danes velja za kos oblačila, ki se ne hrani in roma naravnost v smeti. Reklam dolgo ni bilo, literatura se pojavlja le izjemoma in o perilu se v večini obdobij preprosto ni govorilo. A tako ni bilo le v preteklih stoletjih - perilo je očem skrito in tako v številne skrivnosti zavito še danes ...

Zgodovina oblačenja je stara že več tisočletij, a spodnja oblačila, znana v preteklosti, se niso uporabljala v takšni funkciji kot danes. Vse do 19. stoletja je imelo perilo namreč predvsem socialni ter kulturni pomen in ne praktičnega.

V renesansi (14.–16. stoletje) spodnjih hlač ženske gotovo še niso nosile, čeprav se med zgodovinskimi dejstvi skriva zanimiv podatek, da naj bi nekakšne spodnjice začela uporabljati že Katarina Medičejska, ki si je s tem poenostavila jahanje na konju. Hlače so bile dolge do kolen, zelo preproste in po obliki v grobem podobne moškim, saj so nekatere ženske v tem obdobju tudi jahati začele »po moško«. Redke ženske iz višjih slojev so hitro spoznale njihovo praktično plat: ščitile so jih pred mrazom, nesnago in tudi pred predrznimi dotiki mladih moških. A kmalu se je izkazalo, da te spodnjice dotike in poglede bolj privabljajo kot prekrivajo, in ko so jih predrzno, vsem na očeh, v 16. stoletju začele nositi kurtizane, so te prve spodnjice postale pravo zlo in so dolgo ostale za dostojne ženske povsem neprimerne.

Renesansa je prinesla tudi krinoline in steznike – modno zapoved, ki je ženskam stoletja grenila življenje. Če je bilo v srednjem veku žensko telo povsem naravno, so si ga premožne ženske kot dokaz svojega visokega položaja v družbi v 15. in 16. stoletju že začele umetno oblikovati.

18. stoletje je s prihodom razsvetljenih idej prineslo novosti tudi na področje oblačenja. Ženske so postajale bolj enakopravne, vse bolj so se zavedale naravnega življenja, zato so v tem obdobju za kratek čas zavrgle steznike in namesto okornih krinolin uvedle veliko udobnejše blazine, ki so si jih vlagale pod pas in s tem poudarjale takrat zelo priljubljeni videz zaobljene zadnjice. A stezniki so v prvi polovici 19. stoletja pri plemkinjah znova prišli v navado in se obdržali vse do konca 19. stoletja, ponekod še dlje. Ženskam so omogočali, da so se približale strogim lepotnim idealom takratnega časa, ki so zapovedovali S-obliko ženskega telesa – izbočene prsi, poudarjeno zadnjico in ozek pas. Za vse to je bil potreben izredno trd in tog steznik, večinoma iz močnega belega platna, ki so ga ženske oblekle povrhu spodnje srajce in ga na hrbtu tesno zavezale z vrvico. S pomočjo ribjih kosti in številnih trakov so si obseg pasu, ki je na primer meril 56 centimetrov, lahko stisnile na 48 centimetrov, v nekaterih primerih pa celo na 40 centimetrov. Ker so z njimi dosegale zapovedane modne smernice, jih niso rade snemale, mnoge so jih nosile celo ponoči v postelji, nekatere pa celo med nosečnostjo! Prav s stezniki je povezana zelo pomanjkljiva higiena, saj jih je bilo zelo težko, pravzaprav nemogoče prati. Ženske so jih tako nosile dan za dnem, ne da bi jih enkrat samkrat oprale. Tradicija tedenskega in mesečnega pranja se je pojavila šele konec 19. stoletja.

S-oblika postave je zahtevala tudi razkošje spodnjih kril, ki so poudarjala zadnjico, in sredi 19. stoletja so ženske ob posebnih priložnostih, na primer pod večernimi oblekami, nosile tudi po 16 spodnjih kril! Prav zaradi takšnega obilja oblačil je bilo leta 1888 v reviji Gazette v nekem članku napisano priporočilo, naj maksimalna teža ženskih spodnjih oblačil ne presega 3,3 kilograma. Sredi 19. stoletja se je nato znova pojavila krinolina, ki je bila precej lažja od številnih spodnjih kril, a tudi zelo široka in okorna.

Prva desetletja 19. stoletja so prinesla tudi prve ženske spodnje hlače iz bombaža, dolge do kolen in čez, ki so jih premožnejše ženske oblačile pod spodnja krila. Sprva je sicer veljalo, da ženska, ki nosi spodnjice – te so bile takrat dolge do gležnjev! – le-te najverjetneje nosi zato, da z njimi prekriva svoje grde noge … Vse do sredine stoletja so bile spodnjice pri ženskah izjemno redke. Podobne so bile moškim hlačam, krojene so bile precej ozko, segale so do sredine meč ali celo gležnjev, oblikovane pa so bile iz dveh ločenih hlačnic in pasu. Prve spodnjice so ženske uporabljale le ob določenih priložnostih in sprva sploh niso bile priljubljene. Zanimiv in pomemben je tudi podatek, da perilo sprva v moških očeh ni bilo erotično. Ravno nasprotno! Prve spodnjice so namreč segale do gležnjev in tako zakrivale cele noge, moškim pa so bile najbolj erotične prav – redko videne – gole ženske noge.

Obdobje perila, podobnega današnjemu, se začenja v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so se spremembe uveljavljale zelo postopoma. Dolge bombažne spodnjice z razporkom so prihajale v splošno rabo, čeprav je treba poudariti, da so ženske na podeželju še dolgo nosile samo spodnja krila in spodnje srajce.

Spodnje krilo je bilo navadno krojeno iz tanjšega belega domačega platna. V 2. polovici 19. stoletja je košatost spodnjih kril pri kmeticah dosegla svoj vrhunec. Pod delovno obleko so nosile le eno krilo, pod praznično pa več, s tem da je bilo vsako naslednje krilo nekoliko krajše. Spodnji rob, ki je pokukal ven, so ženske lepo izvezle in okrasile. Spodnja krila so bila dolgo najosnovnejši kos ženskega perila, ki se je kljub prodoru spodnjih hlač obdržal do prve svetovne vojne in še dlje.

Poleg kril so v tem obdobju k perilu žensk sodile tudi spodnje srajce, ki so proti koncu 19. stoletja nadomestile t. i. rokavce. V začetku so jih nosile pod dnevnimi oblačili, tako kot danes spodnje majice, čeznje pa so oblekle še spodnje krilo. V isti spodnji srajci, ki so jo nosile čez dan, so tudi spale. Spodnje srajce za pomembnejše priložnosti so bile na sprednji strani bogato izvezene in okrašene s čipkami. Rokavi so bili dolgi, sčasoma pa so se začeli krajšati in se do obdobja med obema vojnama že povsem umaknili. Z leti se je spreminjala tudi dolžina spodnjih srajc. Najstarejše so segale do sredine meč in so bile tako hkrati tudi krajše spodnje krilo, nato pa so se vse bolj krajšale do dolžine, kakršno imajo srajce oz. spodnje majice danes.

Zgodovina ženskega perila, kakršnega poznamo danes, se začne pisati šele na začetku 20. stoletja. V tem obdobju se je v razvitem svetu in tudi pri nas začelo spontano gibanje za emancipacijo žensk, ki je ženske osvobodilo marsikatere prisile, posledično se je spreminjalo tudi perilo. Postalo je lažje, lepšega videza, mehkejše in bolj izbrano, predvsem pa funkcionalno, zato se je njegova poraba močno povečala. K razvoju perila je precej pripomogla tudi vojna. Ženske so na vseh področjih nadomestile moške, tem razmeram pa so sledile tudi spremembe v oblačenju. Krila so se skrajšala, ženske so začele nositi hlače in pod njimi spodnjice, postopoma so se pojavili tudi praktični modrčki. Le-ti so bili sprva krojeni kot neke vrste oprijet životec. Bili so iz finega belega bombažnega ali lanenega platna in sprva dolgi približno do pasu. Največkrat so se spredaj zapenjali z gumbi, naramnice, ki so bile sprva precej široke, so se kmalu začele ožati. Po meri so jih izdelovale šivilje specialistke.

Krajšati so se začele tudi spodnjice in v obdobju okoli prve svetovne vojne so za ene spodnje hlačke porabili le še pol toliko materiala, kot nekaj desetletij poprej. Postale so udobnejše in zato so jih ženske nosile vse bolj pogosto. Modna industrija je začela velik poudarek namenjati videzu, zato so se dosedanjim belim in črnim barvam perila pridružile predvsem rožnate. Skladno s krajšanjem kril so velik pomen začele pridobivati zdaj precej odkrite noge. Njihovo lepoto so ženske začele poudarjati s svilenimi nogavicami. Na začetku 20. stoletja se pojavijo tudi podvezice za nogavice, ki še danes veljajo za simbol ženskosti. Najlonske nogavice so se v Evropi pojavile med 2. svetovno vojno, a množičneje šele v petdesetih letih 20. stoletja.

Obdobje po prvi svetovni vojni je v modo prineslo nove spremembe. Nemara največja je bila prav bistveno mehkejše perilo, ki ga je omogočila izdelava novih tkanin. Žensko telo se je začelo osvobajati in v modo je za nekaj let prišel povsem fantovski videz, ki je ženskam dovoljeval ohlapna in udobnejša oblačila ter zapovedoval kar se da vitko postavo, ploske prsi, ozek pas in neizrazite obline. Ženske so oblačile kombineže in nedrčke, ki so prsi sploščili.

Konec dvajsetih let 20. stoletja je moda začela dopuščati več ženskosti, kar je bilo opazno v vnovičnem poudarjanju oblin, vse bolj razgaljenem telesu in vse bolj odkritem perilu. K ženskemu perilu so v obdobju med obema vojnama sodile spodnje hlače, kombineže, kombineji, modrčki, nogavice in pasovi ter podveze za nogavice. Modrčki v današnjem pomenu besede, torej takšni s kostmi za oporo, z dvema ločenima in oblikovanima košaricama, z nastavljivimi, pogosto gumijastimi naramnicami ter z zapenjanjem z gumbi spredaj ali zadaj, so se pojavili v tridesetih letih, a so se v ženskih omarah uveljavljali zelo postopoma.

Pozna uveljavitev zaprtih spodnjic in drugega perila je tesno povezana s higieno, predvsem tisto ob menstruaciji. Menstrualna kri nekdaj ni veljala le za nekaj intimnega, ampak je bilo vse, kar je spominjalo na spolnost pri ženski, v očeh družbe umazano, nedostojno in grešno. Takšna prepričanja so predvsem na podeželju veljala še dolgo v 20. stoletje. Ženska je bila tako v obdobju menstruacije obravnavana kot duhovno nečista, zato se je pogosto zgodilo, da si mlada dekleta, ko so dobila menstruacijo, za to sploh niso upala povedati. S tem je povezana tudi zelo pomanjkljiva higiena - v najslabšem primeru si ženske na podeželju v tistih dneh niso umivale, kaj šele da bi uporabljale higienske vložke. Tiste, ki v tem obdobju še vedno niso nosile spodnjih hlač, in takšnih je bilo še zelo veliko, so si menstrualno kri preprosto obrisale kar s spodnjim krilom ali predpasnikom. Nekatere bolj ozaveščene ženske so si vložke izdelovale same – iz starih cunj so sešile posebne blazinice, ki so jih potem vsak mesec prale. Ženski vložki so se v tem obdobju sicer že prodajali v trgovinah, predvsem v mestih, a so bili razmeroma dragi, zato so se ženske znašle po svoje.

Za razvoj spodnjega perila je bila revolucionarna predvsem uvedba elastičnih tkanin, ki so jih spoznali že v 19. stoletju, razvile pa so se predvsem do tridesetih let 20. stoletja. Sprva je bila elastika na voljo le v ozkih trakovih, pravo revolucijo pa je prinesla elastična nit, ki je omogočila tkanje elastičnega tekstila, kar je perilo naredilo bolj oprijeto in še bolj udobno. Ker moških vse bolj razgaljena ženska moda in čedalje bolj odkrito perilo nista več vznemirjala tako kot nekoč, je moda v tem obdobju že uvedla perilo z bolj erotičnim navdihom – kombineže in spodnje hlačke s čipkami.

V 2. polovici 20. stoletja sta prostovoljno trpljenje, ki je stoletja nazaj zaznamovalo ženske pri doseganju idealnih oblik telesa, dokončno zamenjali svoboda in raznolikost. Novi materiali, predvsem lycra, omogočajo preprosto, lepo in praktično perilo, ki je postajalo vse manjše in bolj oprijeto. Spodnje hlačke izgubijo svoje hlačnice, modrčki so postali zelo pogosti, nosila pa so jih tudi že mlada dekleta. Verjetno največja pridobitev za ženske pa je bil prihod najlonskih nogavic, ki so bile dostopne praktično vsem.

V petdesetih letih 20. stoletja so perilo prvič začeli oglaševati na televiziji in številne reklame, filmi in fotografije so dokončno razbili tabu o tej temi. Prav posebno obliko so v petdesetih letih dobili modrčki, saj so leta 1953 pri podjetju Triumpf začeli izdelovati takšne, ki so bili ojačani z žico in prešiti v krožne, stožčaste oblike z nekakšno konico na koncu. Priljubljeni so bili tudi podloženi modrčki in modrčki brez naramnic za obleke z razgaljenimi rameni.

Od šestdesetih let 20. stoletja naprej se je moda spreminjala tako hitro kot še nikdar dotlej. Brezskrben življenjski slog v šestdesetih letih 20. stoletja je zahteval vedrejše in za vzdrževanje preprostejše perilo. Ženska moda je postala krajša in še bolj razgaljena. Perilo je dokončno postalo znak socialne naprednosti, bilo je povsem preprosto in praktično, po obliki in barvah zelo podobno kopalkam. Kosi perila so bili usklajeni v različne komplete, priljubljene so bile prav vse barve, prav tako potiskano blago z rožnatimi motivi. V šestdesetih letih so se v tujini za kratek čas pojavile tudi hlačke iz papirja, saj so bila v tem desetletju zaradi načina življenja med mladimi priljubljena oblačila za enkratno uporabo. Pri nas se ta moda ni kaj dosti prijela.

V sedemdesetih letih je perilo postalo izrazito minimalistično. Pojavile so se t. i. vroče hlačke, priljubljen je bil tudi bikini tip spodnjih hlačk. Napredek v tekstilni industriji je omogočal izdelavo perila iz enega kosa, ki je bilo pod obleko skoraj nevidno in izredno udobno. V osemdesetih letih so bile prvič v zgodovini ženske resnično osvobojene strogih pravil oblačenja. V trgovinah je bilo dosegljivo perilo za vse okuse in priložnosti, dovoljenih je bilo več stilov. Ženske so se začele zavedati globljega pomena svojega perila. Pojavile so se tangice, boksarice, športni modrčki in kratki topi. Hit devetdesetih let postane čudežni modrček (wonderbra).

Idealna podoba ob koncu 20. stoletja prikazuje svobodno, poslovno uspešno in zdravo žensko lepega videza. Vse več kože je odkrite, a perilo ohranja svoj higienski in erotični pomen. Perilo je postalo žensko orožje in ženske v perilu še nikdar v vsej zgodovini niso bile tako svobodne kot danes.