Od koder izvira moja energija

Besedilo: Maja Lesar
četrtek, 20. december 2007 / 06:00

Pogovor je nastal iz pobude Eveline Smrtnik, pobuda pa takrat, ko se nas je ducat Jezerjanov zbralo pred Mladinskim gledališčem v Ljubljani, da si ogledamo predstavo Ena in druga, v kateri je naslovno vlogo odigrala Marinka Štern, verjetno starejšim Jezerjanom poznana "rojakinja", mlajšim generacijam pa komaj znana igralka.

Ker sva tu, da govoriva o Vašem delu, predanosti gledališču že več kot 30 let, moram vseeno najprej vprašati o Vašem otroštvu, kateri spomini so povezani z Jezerskim?

Marinka: »Na Jezerskem sem živela do enajstega leta, kasneje sem šla v 5. razred v Kamnik, kamor sem se preselila k teti. V glavnem sem živela pri starih starših na Spodnjem Jezerskem, kjer je bila rojena moja mama. Stara mama je bila stroga, saj nisem sama smela dlje kot do glavne ceste. Kasneje sem izvedela, da tudi ona ni smela dlje, bila pa je precej bolj brihtna od mene in si je vzela dve deski, po katerih je prišla na drugo stran. Eno je podlagala na drugo in tako po dveh »dilah« prišla do Kanonirja. Sama nisem bila toliko iznajdljiva, zato pa toliko bolj »žleht« kot ona in sem včasih stekla čez, na vrh klanca in potem nazaj. Kot otrok nisem imela preveč družbe, še danes sem samotar.

Glede gledališča pa so začetki verjetno v čisto zgodnjem otroštvu, ko sta me teti povabili v Ljubljano v gledališče, kamor me je peljala moja mamica. Spomnim se galerije, od koder sem gledala dol Jurčka, pravo gledališko predstavo. Imam pa tudi spomin na svojo mamico, ki stoji na jezerskem odru, lepa, mlada, s košaro in nekaj pripoveduje. In še odsev sebe, ki stojim in deklamiram »Zvezdice jasne, svetle in krasne,…«, potem pa se ustavi, mamica pa mi za zaveso »suflira«.«

Dolga je vaša gledališka pot, veliko je vlog, nastopov. Katera od predstav, ali kateri od likov je na Vas pustil (a) najmočnejši vtis?

Marinka: »Teh je bilo več. Ena pa je povezana z mojim osebnim zorenjem, in sicer Utva od Čehova, kjer sem igrala Arkadino. To je bila to tudi moja prva ali kar največja vloga. Dobila sem jo nenadoma, in to sem morala dobro opravit. Prej se je igralo po nekih ustaljenih vzorcih, praksah. Potem pa pride v MG mlad ambiciozen režiser Toni Janežič, ki se je ukvarjal z igralsko metodo, ki pri nas še ni bila toliko znana, in katere smisel je, da da igralcu možnost in priložnost izvleči se iz kakršne koli zadrege, ki jo lahko doživi na odru. To je posebna igralska tehnika oz. orodje, s katerim si igralec pomaga pri izoblikovanju svojega lika. Če to ponazorim s primerom, to pomeni, da si lahko kot igralec sposoben vsak trenutek odigrati svojo vlogo, pa naj bo ta žalostna ali vesela. Gotovo je bila to iz mojega igralskega vidika najtežja preizkušnja, najtežja vloga, ki sem jo tudi dobro opravila in sem nanjo zelo ponosna. To metodo sem sama uporabila tudi že pri nekaterih predstavah prej in s treningom dosegla, da sem bila na odru sposobna tisti hip funkcionirati tako, kot je to zahtevala vloga. Pri eni od vlog me je moralo zebsti, da sem šklepetala z zobmi in s treningom sem to tudi dosegla. Igralec z igralsko metodo ne dela nekaj proti sebi, ampak v skladu s samim seboj. Zame je bistvo igle to, da si na odru ravno toliko resničen, kot sva midve zdaj tukaj, da se igralec ne pretvarja.«

Zasledila sem Vaše gledališke vloge, pa filmske in radijske. Kje najdete večji izziv?

Marinka: »Ja, vsekakor je to gledališče, filmskih in radijskih vlog je bilo malo. Pri filmu je še ta razlika, da si tam še bolj blizu, bolj intimno. Na odru pa vložiš veliko več energije. Vso energijo telesa in duha. Na odru imaš daljšo pot do publike in s tem večji manevrski prostor.«

Kako je biti igralka in hkrati doma gospodinjiti, pospravljati, se zabavati?

Marinka: »To popolnoma ločim. Doma pomivam posodo, v gledališču pa igram. Je pa res, da izkušnje, ki jih imam v življenju, uporabljam v tudi gledališču. Saj drugače ne gre. Na odru moram govoriti iz sebe to, kar sem jaz, tako kot čutim skozi vse moje zasebne izkušnje. In se zavedam, kdaj je to moja služba – oder, in kdaj je to doma. Naj omenim eno od prigod, ki se mi je zgodila nedavno v nanizanki Moja mala klinika na POP TV, kjer sem v eni od epizod odigrala gospo Diamant, ki pride v kliniko s pretvezo, da bi podarila bolnišnici nek dobrodelni ček, v resnici pa pride osvajat mladega zdravnika. V tekstu ga tudi vpraša: »Bi mi morda prišel moj vrtiček porihtat?« itd. Ko sem prišla pozneje na Jezersko, me soseda vpraša: »Ja, živjo, a ti je pršu vrtiček porihtat?« Jaz jo pa gledam ko deveto čudo, kaj pa le ta govori, saj ve, da vedno sama štiham ta svoj vrt.« Soseda je namreč povezala mene in mojo vlogo, meni se pa še sanjalo ni, kaj mi hoče povedati.«

Jezersko je okolje, kjer ste se verjetno izoblikovali, katere lastnosti, mislite, da imate od tu?

Marinka: »Vse. Velik (pripomni Matjaž). Vse (vztraja Marinka), sicer pa ti povej (pokaže na Matjaža).«

Matjaž: »Ja, te lastnosti se zrcalijo, so odsev. Jezersko, kot neko samotno in izolirano okolje je posledica morda tudi tega, da je Marinka pri navezovanju novih znanstev in stikov bolj previdna od mene npr., ki pa prihajam iz Prekmurja, kjer smo odprti, družabni in si sploh ne predstavljam biti povsem sam. Za Marinko to nikoli ni bil problem. Po drugi strani pa je dosti bolj previdna ob vstopu v odnos z neznanimi ljudmi. Ob spoznavanju Jezerskega kot kraja s svojimi posebnostmi, ljudmi, hribi, sem lažje razumel tudi Marinko.«

Marinka: »To priznam, da sem na neki način samotarka, ker sem bila dolgo časa edini otrok v družini in zato, ker me niso pustili dlje kot do ceste. Ni pa to vsesplošna resnica, ki velja kar za vse povprek. Gotovo so na Jezerskem ljudje, ki so drugačni od mene.«

Kaj pa od lastnosti, ki so se potem izkazale dobre tudi za gledališče, za Vašo kariero?

Marinka: »Od teh verjamem v spomine oz. dogodke v otroštvu, ki se ti zgodijo in s tem zaznamujejo tvojo nadaljnjo pot. Pamet, namreč po mojih izkušnjah, funkcionira drugače kot narava, kot organizem. S tem je pogojeno tudi naravnanost tvoje biti, boriti se, vztrajati, še enkrat vztrajati. Vztrajnost je v mojem poklicu zelo pomembna stvar. Namreč lahko zelo dolgo čakaš na svojo pravo priložnost. In lahko ti zelo dolgo ne gre in ne gre. In jaz, ker nisem bila prilagodljiva, trmasta pa, sem mirno vztrajala in vse svoje vloge tudi dobro odigrala.«

Pa naj se navežem zdaj še na Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Inse Braydenbach lansko leto. Kaj Vam to pomeni?

Marinka: »Zame je bila ta nagrada presenečenje, čeprav sem vedela, da sem vlogo dobro odigrala. Pa vendar sem bila tako dolgo potisnjena nekam zadaj, da me nihče več ni niti opazil. In, če jaz toliko časa prej ne bi vztrajala in se trudila tudi z manjšimi vlogami dolga leta nazaj, tudi Inse Braydenbach ne bi mogla tako dobro odigrati. Res pa je tudi, da sem imela podporo iz strani režiserja, ki je resnično zaupal vame in verjel, da bom to izpeljala, kljub zdravstvenim težavam, ki sem jih imela vmes.«

Kaj pa načrti, kaj pripravljate?

Marinka: »Posebnih načrtov nimam, čakam na razpored, ki ga moram dobiti do konca tega leta, v katerih predstavah igram naslednje leto. Drugače pa se priporočam Matjažu, ki upam, da konča šolo in mi omogoči kakšno dobro vlogo. Je pa težko v tem poklicu nehati in se upokojiti. Na neki način je igralstvo del tvojega življenja, ki pa se ga ne da kar tako presekati. Verjetno bom nehala igrati takrat, ko se bom tudi sama na neki način »sesula«. Sama delujem kot celota, z vsem organizmom in zame bi bil to prehud preskok početi čisto nekaj drugega ali nič.

Se nameravate kdaj vrniti domov?

Marinka: »Dokler delam, je to fizično nemogoče. Sama sem še vedno preveč angažirana v gledališču in vsakodnevne vožnje verjetno ne bi zmogla. Rada bi bila še kakih deset let aktivna na odrih. Morda, ko pride starost in z njo povezane tegobe in težave.«