Podoba življenja na pobočjih gora

Besedilo: Slavko Prezelj
sreda, 19. december 2007 / 06:00

Spravilo sena iz gora in hribov je glede na posamezne predele od Storžiča preko Zaplate, Potoške gore in s pobočij nad dolino reke Kokre danes že preteklost. O košnji, kopah ali stogovih ter o vlačenju senenih butar iz gora danes še pričajo tisti, ki so to garanje vse tja do nekaj let po drugi svetovni vojni občutili na svojih plečih.

Pogled v zgodovino nam odkriva, da se je začelo krčenje gozdov v posameznih hribih in gorah že daleč v preteklosti. Iz ohranjenih listin vetrinjskega samostana, ki je imel v lasti Preddvor, lahko vidimo, da je v letu 1147 meja samostanskega posestva segala med drugim tudi do vrha Zaplate. (usque in verticem montisa, qui Zaplat appelatur). Če sodimo po imenu, lahko rečemo, da je takšno podobo Zaplate, kot jo gledamo danes, gledalo ljudstvo pod temi gorami že pred 860 leti. Verjetni vzrok za krčenje gozda na Zaplati v 12. stoletju, lahko se je to zgodilo že tudi prej, je bila potreba po površini za pašo. V tem času je bila večina površine okoli vasi namenjena poljem, kjer je bilo v veljavi triletno kolobarjenje. Pri krčenju gozdov lahko predvidevamo, da je šlo največ za krčenje s požiganjem in z izsekavanjem na tistih mestih, kjer je bilo to zaradi strmine možno. Pogled na Zaplato nam odkriva, da so takratni posegi v prostor bili dodobra premišljeni. Del ohranjenega gozda, Hudičev boštek, je pri krčenju tako ostal nedotaknjen, verjetno zaradi zaščite vodnega izvira, kakor tudi zaradi varnega zavetja živalim in človeku. Ta krpa ohranjenega gozda na strmem pobočju je dala ime »Zaplata« južnemu pobočju gore, sam njen vrh pa se imenuje »Cjanovca« (1817 metrov). V tem ohranjenem gozdu je ljudska domišljija našla vzrok za nastanek pripovedke o prepirljivih kmetih, gozdu na ravnini, ki ga je odnesel hudič in zvonjenju na Svetem Jakobu, ki je hudiča pognal v beg. Čeprav je Zaplata večinoma prestrma za pašo goveje živine, pa se v urbarjih iz let 1488, 1497, 1515 in 1524 omenja Zaplato tudi kot planino, saj je zapisano, da so pašniki, ki so lahko redili okoli sto glav živine ležali na planini Zaplata (Vsäpläte) nad Preddvorom. Ledinsko ime »Zalipje« na zahodnem delu Zaplate verjetno izvira iz tega časa.

Krčenje gozda in ruševja za potrebe paše po ostalih predelih od Storžiča preko Kališča, Dolge njive, Srednjega vrha do Javorjevega vrha, Potoške gore in na pobočjih doline reke Kokre, se je vrstilo glede na potrebe po pašnikih, kasneje, največ v 16. stoletju, pa so gozdove, predvsem v dolini reke Kokre, začeli krčiti tudi za pridelavo oglja, namenjenega fužinam.

Nastale gole površine so bile namenjene paši, v katerem času pa so te površine začeli ljudje tudi kositi, je težko reči. V dolini je bilo košnji namenjenih površin zelo malo. Bajtarji in kajžarji že tako niso imeli prav veliko zemlje, tako da je bilo za preživetje njihove edine kravice krmo potrebno dobiti drugje. Takratni oblastniki so, kot kaže, doumeli stisko svojih podložnikov in so dovolili košnjo na gori na vsakemu posebej določeni parceli. Zaplata je bila razdeljena na več kot 80 manjših in večjih parcel.

Vsepovsod tam, kjer so ljudje začeli kositi strma pobočja in postavljati kope, se je teh mest prijelo ledinsko ime »kopišča«. Mesto, kjer je posameznik postavil kopo, pa je bilo poimenovano po hišnem imenu npr. Kajžarjevo kopišče, Kovoratarjevo kopišče, Belharjevo kopišče … Najbolj poznana imena za večja kopišča so Mihčeva kopišča (Mihesova kopiska) in Zajčeva kopišča, razprostranjena po vzhodnem pobočju od Potoške gore do Javorjevega vrha. Na zahodni strani Potoške gore v smeri proti Svetem Jakobu so znana Turnska kopišča, ki so bila v lasti gradu Turn v Potočah .

V Storžiču, v Široki dolini, kjer so kosili in snarili domačini iz Bašlja in Babnega vrta, se kopišča večinoma niso imenovala po lastnikih. Osemdesetletna Marija Roblek, Tovšetova Micka iz Bašlja, je povedala, da so imela mesta, kjer so stali stogovi, naslednja imena: Krvav rob, Lep hrib, Močiva, Planjava, Lešerba, Tomžčova zibavka, Pševn'k in Mravljinc.

Paša in zatem tudi košnja vse do 1500 metrov, je skozi stoletja preprečevala, da bi se gozd spet vrnil na prvobitno mesto. Po drugi svetovni vojni, ko se je košnja in tudi paša, različno od kraja, vse bolj opuščala, sta smreka in ruševje spet začela zagrinjati nekoč skrčene gozdne površine. Nekdanjo planino (Dolga njiva), dodobra zaraslo z ruševjem, so pred leti spet začeli čistiti rejci ovac iz Preddvora, Nove vasi, Brega in Potoč, planino Kališče pa so pred tremi leti začeli čistiti člani Planinske sekcije Preddvor in člani agrarne skupnosti iz Bašlja.

Tud Zaplata je pred koncem 20. stoletja že kazala, da se bo na nekdaj košnih površinah novo zarasli smrekov gozd prej ko slej združil s sedem hektarjev velikim Hudičevim boštkom. Občina Preddvor, z županom Miranom Zadnikarjem na čelu, je v letu 1999 dala pobudo, da je treba Zaplato ohraniti v njeni prepoznavni podobi. V oktobru istega leta so z vsemi dovoljenji lastnikov in Zavoda za gozdove Območne enote Kranj člani Planinske sekcije Preddvor in ostali prostovoljci opravili posek gozda, ki je Zaplati najbolj jemal njen videz. S tem posegom je Zaplata za dve, tri desetletja spet del prepoznavne kulise Preddvora. Podoba Zaplate je, če že nič drugega, največji spomenik vsem tistim, ki so zaradi preživetja hodili v njena nedrja opravljati garaško delo. (nadaljevanje v prihodnjem Viharniku)