Trdni preddvorski devetdesetletniki

Letos sta si deveti križ naložila Lojzka Štular iz Kokre in Janez Ekar z Zgornje Bele. Najstarejša občana pa sta še starejša. Marija Rogelj iz Potoč jih bo imela prihodnje leto sto, Anton Bukovnik iz Tupalič pa je decembra dopolnil 94 let.

Preddvor - Župan Miran Zadnikar je oba jubilanta in oba najstarejša občana povabil na srečanje na občini, kjer so lahko ob prigrizku in dobri kapljici obudili skupne spomine na preteklost. Prišli so v družbi svojcev, ki sedaj skrbijo zanje, sicer pa so kljub poznim letom še vsi kar dobrega zdravja. Lojzka Štular iz Kokre, ki je letos napolnila 90 let, živi s sinom. Vdova je že dve desetletji, umrla ji je tudi hči, drugi sin pa prav tako živi v bližini v Kokri. Ima tudi dva vnuka. »Sama gospodinjim, a me včasih že malo muči,« pravi krhka ženica, ki jo je na srečanje pripeljal sin. Vse življenje je živela in delala na kmetiji, od svojega sedmega leta, pravi. Če ne drugega, smo pa otroci pobirali kamenje po njivah in pasli krave, pravi čila devetdesetletnica.

Drugega devetdesetletnika, Janeza Ekarja z Zgornje Bele, pa smo tega dne obiskali doma. Praznoval je junija, v krogu družine, a letos praznik ni bil posebno vesel, saj mu je v začetku leta umrla žena. Živi z družino najmlajše hčere, sicer pa ima še dve hčeri in dva sina, devet vnukov in pravnukinjo. V mladosti se je izučil za kolarja, v svojem poklicnem življenju pa se je ukvarjal z avtomobili. 39 let je bil poklicni šofer in je vozil tovornjak. Do pred štirih let je vozil tudi osebni avto, sedaj pa pravi, da ni več toliko pri močeh in tudi vid mu ne služi več dobro. Ko ga vprašamo po receptu za tako dolgo življenje, pravi, da je treba ves čas delati in ne prav dobro živeti, pa dočakaš visoko starost.

Temu bi pritrdil tudi Anton Bukovnik iz Tupalič, letnik 1913, najstarejši moški v občini Preddvor. Bukovnik je znan kovač. Obrti se je izučil doma pri očetu, ki je imel 36 vajencev. S 14. letom je postal vajenec, naredil je kovaške izpite, nato pa se je vpisan na podkovsko šolo, ki jo je končal leta 1936. Leto dni zatem je začel delati kot samostojni kovač in delal do leta 1970. Izučil je ducat vajencev, svojo kovaško obrt pa je predstavljal v mnogih krajih Slovenije na različnih prireditvah. Dolgo je imel doma tudi kovaški muzej, kjer je obiskovalcem rad pokazal, kako se streže kovaški veščini. Iz mladosti pa se rad spominja dirk z motorji in tekmovanj v smučarskih tekih. Še vedno se vozi s kolesom. Z njim se vsak dan poda na svoj običajni obhod: iz Tupalič v Preddvor na pokopališče, nato pa v gostilno k Majču in spet nazaj domov. Kadar kakega klanca ne zmore na pedalih, ima kolo za oporo. Anton Bukovnik ima hčer in dva sinova, z družino srednjega živi doma v Tupaličah.

Marija Rogelj iz Potoč pa je rojena leta 1908. Prihodnje leto bo dopolnila sto let. Živi na kmetiji skupaj z neporočenima 91-letno sestro in 80-letnim bratom, za kmetijo pa sedaj skrbi njena pranečakinja z družino. Marija, ki se tudi sama ni nikoli poročila, »ta mlade« zelo pohvali, češ da lepo skrbijo zanjo. A tudi sama je še trdna in pri močeh. Pogosto skuha za vse. Od svojega 14. leta je delala na kmetiji. V mladosti so včasih veliko pešačili, se spominja. Prav nič nenavadno ni bilo, če so se peš podali v Kokro ali na Jezersko. Na Jezerskem je na Rezmanovem živel njen brat, še eden od bratov pa je padel v Rusiji. Že nečaki so bili pogosto na obisku ali na počitnicah pri samskih tetah in stricu, pozneje pa tudi pranečaki. Radi so jih imeli in sedaj jim mladi vračajo z ljubeznijo in skrbjo. Teta Micka se sedaj bolj zadržuje doma, tudi v cerkev ne gre več, pač pa župnik prihaja k njej. Ko jo vprašamo, kako da se ni nikoli poročila, odvrne, da je to ni prav nič zanimalo. Na vprašanje, ali je nemara v njenem samskem stanu odgovor o skrivnosti za njeno dolgo življenje, pa se prihodnja stoletnica le zasmeje.