Pot mladega športnika

Prihodnjo sezono bo v gorenjskem pokalu v rekreativnih tekih kot novost vpeljan pokal mladine, s čimer želimo tekmovanja še bolj izpopolniti in jih približati prav vsem, ki so željni športne rekreacije.

Kakšen bo odziv mlajših, bomo lahko poročali šele ob koncu sezone in nato podali končno oceno, ali smo zadeli žebljico na glavico. Gre pa za generacijo od sedmih do petnajstih let starosti. To so leta, ko se organizem intenzivno razvija in mora biti vsakdanje gibanje nepogrešljivo. Vsak otrok ima zagotovo hotenje in željo po gibanju, vendar tega sam vedno ne more uresničiti in potrebuje nekoga, ki ga bo vodil - v pravo smer seveda. Marsikdo pa si želi postati dober športnik in stopiti po poti svojih vzornikov, ki so ponavadi vrhunski športniki. Kako bo do tja prišel? V prvih letih športne vadbe bo vse skupaj moralo iti skozi športne igre in brez prisile, ki jo lahko povzročijo starši, trenerji in okolica, v kateri mladi športnik vadi. Nato pa pride stopnja, kjer bo pomembnejšo vlogo odigral trener oziroma oseba, ki ji varovanec zaupa. To je obdobje, ko se mora športnik že navaditi in premagovati napore, kar ga bo izključno okrepilo in mu dalo novih moči. Še vedno pa mora biti trening spontan. Trener kar nekaj odličnih slovenskih tekačev, ki je bil nekoč tudi sam odličen maratonec, Edvin Kosovelj mi je letos poleti pred startom neke pomembne tekme v gorskem teku dejal takole: »Če športnik v mladinskih kategorijah želi uspeti, mora biti že v samem začetku pripravljen na napore, ki jih bo moral premagovati na treningih in tekmovanjih. Že takrat mora glava pravilno delovati in biti naravnana pozitivno k nenehnemu stremljenju in prizadevanju.« Dva njegova varovanca, sin Mitja in hči Mateja, sta tisti dan pometla s konkurenco in odtekla nova rekorda prog. Poleg tega, da sta več kot uspešna na tekmovališču, oba tudi redno študirata in sta nasploh razgledana. Njuna pot se je začela že davno v mladosti, ko sta postavila temelje, na katerih sedaj gradita, in »opeke« za gradnjo imata očitno še dovolj. Pomembno vlogo pa je zagotovo odigral njun oče in trener, ki je kmalu uvidel, da sta odlična potenciala in jih v skladu z njunimi zmožnostmi in sposobnostmi tudi primerno vodil skozi sicer kar ranljivo obdobje pubertete, kjer pa nista imela toliko težav, kot jih ima veliko njunih vrstnikov. Športna vzgoja v šoli jima je pomenila verjetno le majhen delež v vadbenem programu. Po drugi strani pa poglejmo dejstvo, ki je dovolj zgovorno: »Za mnoge učence in dijake je športna vzgoja v šoli edino športno udejstvovanje.« Gre smo za voljo in postavitev ciljev. Če dijak vidi več koristi v popoldanskem poležavanju in večernem pohajkovanju, je s tem že precej oddaljen od svoje športne poti, ki bi ga lahko popeljala na državno ali celo mednarodno raven. Kar nekaj pa je takih, ki bi zagotovo tudi uspeli, in za to potrebujejo le nekakšno spodbudo in vodilo od staršev ali koga drugega, ki mu zaupajo. Še vedno pa mora biti šola na prvem mestu. O tem ne govorijo le vrabci na strehi, ampak tudi osvajalci olimpijskih medalj in tisti, ki izboljšujejo svetovne rekorde.