Z upokojitvijo dobila novo službo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Medvode / ponedeljek, 17. december 2007 / 06:00

Ivanka Šušteršič je po upokojitvi začela delati kot prostovoljka Karitas. Za svoje delo je bila nominirana za dobrotnico leta.

Seničica – Revija Naša žena v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve vodi akcijo Ljudje odprtih rok. Vsako leto podelijo priznanja. Letos so jih podelili 27. Laskavi naziv Dobrotnica leta je pripadel Faili Pašić Bišić z Jesenic, izjemna osebnost je Vlasta Nussdorfer iz Ljubljane, za dobrega človeka leta so razglasili Marto Medle iz Ljubljane, za darovalca leta pa Janeza Galjota iz Lahovč. Med ljudmi odprtih rok je letos tudi Ivanka Šušteršič iz Seničice, dolgoletna sodelavka Karitas, sicer mati štirih otrok, po izobrazbi pa pravnica. Nominirana je bila v kategoriji Dobrotnica leta. Pva ideja za nominacijo je prišla iz materinskega doma v Škofljici, uradno pa od Medvoščanke Anice Rus.

To priznanje vam pomeni ...

»Težko je povedati, kaj mi pomeni to priznanje. Morda to, da je nekdo opazil to moje dolgoletno dobrodelno, humanitarno delo.«

Kdaj se je začela vaša pot v prostovoljstvo?

»To so božja pota. Ko sem se upokojila, sem ugotovila, da za dobro družbe nisem še nič naredila. Pravzaprav je bilo to tik pred upokojitvijo leta 1991. Prvič sem v pisarno slovenske Karitas prišla 3. februarja leta 1992. Prej sem opravila tečaj Karitas in dobrodelnost, ter odšla v Francijo na dodatno tritedensko izobraževanje. Potem je bilo pa seveda kar samoumevno, da pomagam.«

Je tudi za dobrodelnost potrebno izobraževanje?

»Je potrebno. Toda to ne pomeni, da brez izobraževanja ne moreš delati dobro. Ne gre samo za to, da nekomu nekaj daš, temveč da začneš z novim projektom. Način, kako to spelješ, je bil zame nov. Odkriti je potrebno stisko, način, kako pomagati in potem seveda pomoč tudi izpeljati. Bistveno je bilo to, da vidiš, kako se ustanovijo skupine prostovoljcev, kako peljati ta projekt. Izobraževanja vsekakor so potrebna in prostovoljci Karitas imamo enkrat na mesec seminarje rednega izobraževanja in druženja, kjer si malo napolniš baterije, poleg tega pa obravnavamo tudi temo glede na cerkveno leto. Letos so bile to družine.«

Vaša zgodovina prostovoljstva je torej že kar dolga?

»Začela sem ravno v obdobju poplav na Celjskem, nadaljevala z begunci. Prav vsak dan sem hodila na škofijsko Karitas. Leta 1992 je bila ustanovljena Karitas v Preski, katere predsednica sem zadnjih pet let, istočasno sta se ustanovili še Karitas v Sori in v Pirničah. V tistem času sem jaz delovala večinoma v Ljubljani, pomagala pa sem seveda tudi v župnijski Karitas.«

Pomoč Karitas na lokalni ravni – v Medvodah?

»Ob stečajih nekaterih podjetij so bili pomoči potrebni brezposelni, sedaj so to večinoma mlade družine, izobraženi mladi ljudje, ki ne dobijo prve in redne zaposlitve, ter živijo na bremenih svojih staršev. Trenutno je kar nekaj takšnih primerov in bojim se, da jih bo vedno več. Posebna skupina so tudi študentske družine.«

Koliko ljudem trenutno pomaga Karitas Preska?

»Pomagamo približno štiridesetim, kar pomeni okoli petnajstim družinam. Prehrano redno dobivamo iz škofijske Karitas, iz nabiralnika župnijske Karitas pa pakete še dodatno obogatimo. Skozi prispevke, darove se kaže, da ljudje imajo zaupanje v Karitas, da nam zaupajo, da denar porabimo za prave namene.«

Prizadevate si za ustanovitev centra za dnevno bivanje starejših v Medvodah?

»Takšen center je nujno potreben, ker je veliko starejših ljudi doma samih. Še posebej bi bil center dobrodošel za dementne ljudi, ki resnično potrebujejo varstvo.«

Ste sedaj bolj aktivni v župnijski ali škofijski Karitas?

»Ob torkih imam v Ljubljani pravno svetovanje. Vsak teden pride kakšen in dokler bo tako, ne bom nehala hoditi. Aktivna pa sem seveda tudi v župnijski Karitas v Preski. Dokler mi bosta pamet in zdravje služila, bom ostala v dobrodelnosti.«