V nekdanjo Sovjetsko

Na meji k nekdanjim Sovjetom je mirno in tiho.

Kar veselili smo se že Litve, gledano iz smeri slovanskega juga prve novo nastale države na tleh nekdanje Sovjetske zveze. To bo šele pravi vzhod, smo si mislili, in v naslednjih desetih dnevih ugotavljali, da smo imeli v marsičem prav, včasih pa čisto nič in smo bili prijetno presenečeni. Bolj smo šli proti severu, za Litvo sledita Latvija in Estonija, dražje in bolj »evropsko« je bilo. Poljska ima z Litvo dva večja mednarodna prehoda. Na levega izmed njiju nas je pripeljala cesta v smeri Kaunasa, drugega največjega mesta v Litvi, v preteklosti tudi prestolnice te države, ki je za razliko od Slovenije nekoč svojo državnost že imela. Mejni prehod je bil tak, kakršnega smo pričakovali. Velik plato z visokimi ograjami, ki so nas že kakšna dva kilometra spremljale ob straneh ceste, ki je bil predvsem tih in prazen. En sam carinik ali policaj, kdo bi vedel, se ni kaj dosti zanimal za nas. Malo smo mu bili hecni v avtomobilih, ki jih je sam najbrž štel za tiste iz 2. svetovne vojne, a vseeno simpatični, saj nas je z nasmehom pospremil v njihovo državo.

Dolga ravna cesta, solidna, a čez polja, kjer ni bilo videti žive duše, je obetala dobro potovanje do Kaunasa. Kakšnih 80 kilometrov smo bili deležni pravega uživanja na ruskem, pardon litvanskem zraku. Nakar tik pred Kaunasom pri tabli pet kilometrov do mesta zapeljemo na prašen makadam in jih naredimo še več kot dvajset po lokalnih kolovozih. Ampak res lokalnih. Obvoz seveda niti slučajno ni bil asfaltiran, kasneje smo spoznali, da to sploh ni litvanska praksa, in glede na to, da je šlo za glavno prometno žilo med Poljsko in Litvo, smo se »najedli« prahu, kot bi leta 1914 peljali za Solunsko fronto.