Na krilu Acronija Jesenic

Anže Terlikar je zadnja leta nepogrešljiv krilni igralec v moštvu Acroni Jesenic, 27-letnemu reprezentantu s Srednje Dobrave pri Kropi pa je v lepem spominu ostal tudi njegov poskus v vlogi vratarja.

Ljubitelji hokeja na Gorenjskem večina dobro poznajo Anže Terlikarja iz Srednje Dobrave pri Kropi, ki se je že v letih, ko je starost pokazal še na prste ene roke, navdušil za igranje hokeja. Pred kratkim, na zadnji novembrski petek, je upihnil sedemindvajset svečk, toda hokeju ostaja zvest in je prepričan, da ga čaka še nekaj lepih sezon.

Lahko poveste, od kod navdušenje prav za hokej?

»Gotovo ima veliko zaslug za to oče, ki je hokej igral pri kranjskem Triglavu. Tam je imel prijatelje in tudi mene je že pri petih letih peljal na treninge. V kranjskem klubu sem ostal do enajstega leta, vendar se je oče nato odločil, da bom lažje napredoval na Jesenicah. Dejstvo je namreč, da pri kranjskem klubu zelo dobro delajo z mladimi hokejisti, nato pa ni več pravega napredka in oče je kot rešitev izbral jeseniški klub. Kot jaz sta za Triglav igrala tudi Jure Goličič, pa Edo Terglav in še kdo, vendar pa smo nato večinoma odšli za napredkom v druge klube.«

Tudi na Jesenicah delo temelji na vzgoji mladih hokejistov. Kako so vas sprejeli?

»Ko sem prišel v ekipo, mislim, da sem bil celo bolje fizično pripravljen kot moji vrstniki na Jesenicah. Morda pa sem bil malo slabši v tehniki, kar pa sem moral nadoknaditi in seveda nato še nadgraditi.«

Ste vedno igrali na krilu?

»Ja, na obeh krilih, ali na levem ali na desnem, igram že vse življenje. Res pa je, sem bil dvakrat tudi drugi vratar prve jeseniške ekipe. To je bilo sicer po sili razmer, ko je bil naš vratar Kristan poškodovan, jaz pa zaradi težav z zdravjem nisem bil za igro in sem sprejel vlogo rezervnega vratarja. V resnici sem nato na tekmi državnega prvenstva v Mariboru na koncu tekme šel v gol za tri minute in to je bila zanimiva izkušnja.«

Kdaj pa ste prvič igrali za reprezentanco?

»Prva izkušnja je bila z otroško reprezentanco v Kanadi, nato pa sem igral praktično za vse reprezentance do članske. Za člansko sem igral prvič na svetovnem prvenstvu na Finskem.«

Igranje v ligi EBEL je bilo lani za vas gotovo pomembna sprememba?

»Ne le jaz, vsa ekipa, ni bila navajena tako napornega tekmovalnega ritma, kakovostnih nasprotnikov. Treba je bilo več trenirati, igrati, prostega časa je bilo še manj, doma in punca so me še bolj pogrešali. Vendar družine še nimam in kar gre. Da le ni poškodb.«

Kdaj ste doživljali najlepše trenutke v karieri?

»Bilo je kar veliko lepih dogodkov, gotovo pa sem si najbolj zapolnil, ko smo z moštvom Jesenic po desetih letih spet osvojili naslov državnih prvakov in nas je po vrnitvi iz Tivolija pred dvorano v Podmežakli čakala množica navijačev. Skupaj smo slavili vso noč in to je bilo res lepo doživetje.«

Ti je uspelo ob hokeju poskrbeti tudi za izobrazbo?

»V osnovno šolo sem hodil v Lipnici, nato pa sem šel na strojno na Jesenice in v Kranj, tako da imam narejeno poklicno šolo. Nekaj sem se naučil, vendar v svojem poklicu nisem nikoli delal. Kaj bom delal čez leta, ko bom zaključil kariero, pa še ne razmišljam. Kaj se bo že našlo.«