Pogled nazaj za naprej

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. december 2007 / 06:00

Petdeset, trideset, dvajset. Življenjski jubilej, profesionalizem v likovni umetnosti in dvajset točk, v katerih Klavdij Tutta govori o prvih dveh stvareh.

V Galeriji Mestne občine Kranj se Klavdij Tutta na četrti postaji v svojem velikem razstavnem projektu predstavlja z deli iz svojega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Pogled nazaj, da bi laže videli naprej, je sam podnaslovil razstavo slik iz zakladnice 1980–1992. »Kamnu je bila vdihnjena duša, dobil je čustva in zdaj se izvija iz svojih oblik v ples pod zvezdami. V to pokrajino vstopa bik, njegov lik je navezan na arhaični čas, mitologijo in vnaša sintezo figuralike in krajinarstva,« ob razstavi razmišlja likovna kritičarka Petra Vencelj.

Veliki prostori

»Gre za moje zgodnje ustvarjalno obdobje po Akademiji za likovno umetnost, ki mi je pomagalo vstopiti na slovensko likovno prizorišče. Ko gledam na dela, ki jih tokrat razstavljam v galeriji občine, opažam njihovo edinstvenost v svojem ustvarjalnem opusu. To obdobje je povezano predvsem z velikimi formati, ki jih tudi predstavljam, a so vendarle največji ostali doma. Razstavni prostor je kljub velikosti še vedno preozek za tri do šest metrov velike kompozicije.«

Študiozno

»Slike so plod ciklusa, ki je pri meni nastajal skozi temeljito edukacijo, ko sem spremljal vse, kar se je nekoč dogajalo v Sredozemlju, pa naj začnem pri zanimanju za jamske slike, ki so ob pogledu nanje v meni pustile nekaj prvobitnega. Impresionirala me je zgodba, ko so ljudje darovali živali za dobro letino. Sveti steber je tudi žrtveni kamen, hkrati pa vezan na arhitekturo, ki sem jo povezal s sredozemskim svetom. Po svoje tudi s Krasom, saj megaliti lahko delujejo tudi kot kraški portali. Te sredozemske elemente sem srkal kot pivnik, se jim pustil zapeljati, tako da sem jih vpeljal v svoj slikarski izraz.«

Vulkanski izbruhi

»Vsak detajl je droben vulkanski izbruh. Takrat je bilo vse v vrtincu. Danes je moj način slikanja drugačen, na mojih delih predvsem vibrira krajina. V tistih letih pa so bile moje slike prava erupcija mojih mladih likovnih prizadevanj. Neka gospa mi je ob slikah rekla, da je tu bil pravi testosteron. Skozi mojo mladost se je takrat manifestiral tudi način slikanja, katerega sem z leti dograjeval, dodajal nove prvine. Tudi barve kar žarijo ven in gledalca preprosto fizično vabijo v sliko. Danes so barve bolj izčiščene.«

Brez nostalgije

»Moj pogled nazaj ni prav nič nostalgičen. Vsako obdobje jemljem po svoje in enako bi se mi dogajalo ali bi nadaljeval življenje v Parizu, Moskvi ali pri nas. Slika se mora nadaljevati in je neskončen proces, tudi sam ne vem, kam bom prišel. Na slike gledam kot na neko obdobje, in ko slike vzameš ven, si jih ogledaš na razstavi in si v bistvu fasciniran, kaj si naredil pred dvajsetimi in več leti. Lahko rečem, da sem ponosen na to, kar sem naredil.«